Veliki jamski pajek – Meta menardi (Latreille, 1804)

V izboru za pajka leta 2012 je nekaj “novosti”: nova družina pajkov (Tetragnathidae – pajki čeljustarji), nov življenjski prostor (jame), novost pa je tudi skupen izbor za žival leta (ta vrsta je tudi jamska žival leta). Vendar ena stvar za drugo; za začetek kratek uvod o pajku leta: Meta menardi (Latreille, 1804), veliki jamski pajek.

Veliki jamski pajek je ena od 955 vrst pajkov čeljustarjev, ki se pojavljajo povsod po svetu. V Evropi imamo 29 vrst, od tega v srednji Evropi 19.

Veliki jamski pajek Meta menardi je geografsko široko razširjen. Pojavlja se v podzemnih prostorih v vsej palearktični regiji z izjemo Japonske. V srednji Evropi ga najdemo tako v nižinah kot gorskih regijah, posebej pogost pa je v območju krasa in Alp. Pajek živi v podzemnih jamah, kleteh, rudnikih in med skalami kjer je srednje visoka zračna vlažnost in konstanta temperature nad 7°C. Izogibajo se jam z visoko zračno vlažnostjo ali prepihom.

Dolžina telesa pri velikem pajku Meta menardi je 11 do 13 mm pri samcih in 14 do 17 mm pri samicah. V glavnem precej temno obarvan; glavoprsje je rdeče-črno, zadek je bledo ali temno rjav, obe telesni regiji pa vsebujeta črne lise. Na zadku sta pogosto vidni dve večji pegi. Noge so rjave s črnimi lisami. Včasih ga lahko zamenjate za majhnega jamskega pajka Metellina merianae (Scopoli, 1763), ki je manjši in sivkasto obarvan. Vseeno pa slednji gradi večje mreže (z več žarkastih in lepljivih niti) in je tako sposoben dodati k svoji prehrani tudi hitreje leteče žuželke.
Meta bourneti Simon, 1922 na drugi strani je tako velik pajek kot Meta menardi in tudi podobno obarvan, vendar znan zgolj iz nekaterih delov zahodne Nemčije.

Za razliko od tega očitnega pajka, vsebujejo jamski sistemi tudi raznovrstnost drugih pajkov; med njimi mnogi kažejo jasne adaptacije na jamsko življenje. Ti pajki so za razliko od Meta bourneti (glej zgoraj) navadno veliko manjši in jih tako ne moremo zamenjati z velikim jamskim pajkom.

Veliki jamski pajek se navadno pari v začetku poletja. Nekje med sredo julija in začetkom avgusta nato samica zgradi kokon, ki v premeru meri 2 do 3 cm in obešen na svileno nit. Kokon vsebuje 200 do 300 jajc, ki jih samica čuva nadaljnja dva do tri mesece, vse do svoje smrti. Okoli konca avgusta se kokon začne razkrajati, v njem pa so kot majhne črne točke že vidni mladi pajki. Vseeno pa mladi pajki kokona ne bodo zapustili vse do naslednje pomladi. Takrat se mladi pajki napotijo do vhoda jame, kjer jih lahko srečamo nekaj dni do nekaj tednov. Od tukaj nekateri migrirajo v druge jamske sisteme, drugi pa ostanejo v isti jami. Na tak način se populacija tako razširja kot tudi ohranja. Za razliko od večine naših pajkov, ki živijo zgolj eno leto, veliki jamski pajek doseže življenjsko starost dveh do treh let.

Na 20 do 30 cm veliko mrežo velikega jamskega pajka lahko gledamo kot na precej rudimentarno (kolesasta mreža z odprtim središčem), saj jo Meta menardi redko uporablja za lov. Veliko časa namreč ždi ob steni, kjer preži na mimoidoče mokrice, hrošče, strige, kačice, prezimujoče metulje in vešče ter ostale majhne živali, včasih se hrani celo s polži. Takšno plenjenje, brez uporabe lovilne mreže, lahko vsekakor razumemo kot vedenjsko adaptacijo na življenje v jamah.

Velikega jamskega pajka Meta menardi včasih imenujejo tudi jamski križevec, čeprav ne spada v družino pajkov križevcev, ampak v družino pajkov čeljustarjev. Zaradi svoje velikosti je eden bolj opaznih prebivalcev jam zmernega pasu. Ti pajki celo leto živijo v jamah, rudnikih in kleteh. Ta vrsta pajka je bila posledično izbrana tudi za “jamsko žival leta 2012”. Ta pajek tako predstavlja večje število živali, ki so odvisne od zaščitenih habitatov s stalno temperaturo in se pojavljajo tudi v rudnikih. Društvo nemških raziskovalcev jam in krasa z izbiro tega pajka skuša opozoriti na dejstvo, da nas v raziskovanju podzemnih ekosistemov in živali, ki tam prebivajo, čaka še veliko dela (glej tudi www.hoehlentier.de).

Skupaj z izborom jamska žival leta je veliki jamski pajek Meta menardi zmagal tudi v izboru “Evropski pajek leta 2012”. To kaže na sijajno sodelovanje med raziskovalci jam in specialisti za tiste skupine, ki v njih prebivajo. Da bi zvedeli več o podzemni favni pajkov, se arahnologi (biologi, ki se raziskujejo pajke) zanašajo ravno na znanje speleologov (raziskovalcev jam).

Naslednjič ko obiščete jamo imejte oči odprte: veliki jamski pajek je v bližini.

Christoph Hörweg
prevedel Matjaž Gregorič