2025 Segestria senoculata

Spider of the year 2025

Snake-back spider

Segestria senoculata (Linnaeus, 1758)

Segestria senoculata juvenile (Photo: Christian Komposch, Ökoteam).

 

Information

The snake-back spider, Segestria senoculata (Linnaeus, 1758), belongs to the family of tube-dwelling spiders (Segestriidae). This spider family consists of five genera with 181 species worldwide. The genus Segestria includes 22 species, eight of which also occur in Europe.

Distribution, habitat and endangerment

The snake-back spider has a Palearctic distribution and occurs throughout Europe. The altitude distribution ranges from the planar to hilly elevations (up to 800 m above sea level) up to the tree line at approx. 2200 m altitude (in the Central Alps). Segestria senoculata lives in forests and in log and rubble heaps. Due to its abundance and the high availability of suitable habitats, it is classified as not endangered in the Red Lists.

Segestria senoculata (photo: Eckhart Derschmidt).

Contacts

Literature

Information in other languages

--DERSSI

Spinne des Jahres 2025 Segestria senoculata (Linnaeus, 1758) Gewöhnliche Fischernetzspinne   Information Die Gewöhnliche Fischernetzspinne, Segestria senoculata (Linnaeus, 1758), gehört zur Familie der Fischernetzspinnen (Segestriidae). Diese Spinnenfamilie besteht weltweit aus fünf Gattungen mit 181 Arten. Die Gattung Segestria (Echte Fischernetzspinnen) umfasst 22 Arten, von denen acht Arten auch in Europa vorkommen. Verbreitung, Lebensraum und Gefährdung Die Gewöhnliche Fischernetzspinne ist paläarktisch verbreitet und kommt in ganz Europa vor. Die Höhenverbreitung reicht von der planar-kollinen Höhenstufe (bis 800m Seehöhe) bis zur Waldgrenze in ca. 2200m Höhe (in den Zentralalpen). Segestria senoculata lebt im Wald und in Block- und Schutthalden. Aufgrund ihrer Häufigkeit und einer großen Habitatverfügbarkeit wird sie in den Roten Listen als nicht gefährdet eingestuft. Beschreibung Die Körperlänge von Segestria senoculata beträgt bei Weibchen 7–10 mm, die Männchen sind mit 6–9 mm etwas kleiner. Beide Geschlechter ähneln sich in Färbung und Zeichnung. Der Vorderkörper ist glänzend braun, der ovale Hinterkörper blass beige/grau, dorsal mit dunkelbraunem, gelappten/lateral gebuchtetem Mittelband (ähnlich dem dunklen Muster einer Kreuzotter). Die Beine sind hellbraun und weisen eine dunkle Ringelung auf. Die meisten Spinnenarten haben acht Augen, die Fischernetzspinnen besitzen jedoch nur sechs, die in drei Gruppen von je zwei Augen angeordnet sind und von oben gesehen ein grobes "H" bilden. Lebensweise Wie alle Fischernetzspinnen ist die Gewöhnliche Fischernetzspinne vorwiegend nachtaktiv und legt für den Beutefang ein charakteristisches Spinnennetz an. Das ist ein röhrenförmiger Gespinstschlauch in Ritzen, Spalten (unter Baumrinde, Steinen etc.) und vom Vordereingang der Wohnröhre gehen strahlenförmig einzelne Seidenfäden aus, die als Stolperdrähte für vorbeikommende Beutetiere (vor allem Insekten) angelegt werden und entsprechende Vibrationen weiterleiten. Nach Einbruch der Dunkelheit bewegt sie sich Segestria senoculata zum Eingang der Wohnröhre, wo sie auf Beute lauert. Dabei zeigt sie eine für alle Fischernetzspinnen charakteristische Beinstellung: Die ersten drei Beinpaare sind nämlich zusammen nach vorne und das vierte Beinpaar nach hinten gerichtet. Keine anderen Spinnen zeigen eine derartige Beinstellung! In der Paarungszeit verlassen die Männchen die Wohnröhren, um sich auf die Suche nach Weibchen zu begeben. Geschlechtsreife Tiere der Gewöhnlichen Fischernetzspinne können ganzjährig angetroffen werden. Trifft ein paarungsbereites Männchen auf das Netz eines Weibchens rüttelt es an den Signalfäden. Reagiert das Weibchen nicht aggressiv, kommt es zur Paarung, bei der das Männchen mit gespreizten Kieferklauen den Hinterkörper des Weibchens umklammert. Nach der Paarung werden die Eier vom Weibchen in der Wohnröhre befruchtet und in einen ovalen Kokon eingesponnen; dieser enthält zwischen 60 bis 180 Eier. Die Gewöhnliche Fischernetzspinne benötigt ebenso wie ihre beiden mitteleuropäischen Schwesterarten rund zwei Jahre bis zur Geschlechtsreife. Ähnliche Arten In Mitteleuropa kommen noch zwei weitere Segestria-Arten vor: die Bayerische Fischernetzspinne, Segestria bavarica, die etwas größer ist (bis 14 mm) und deren dunklen Flecken am Hinterleib nicht durchgehend sind, und die Mächtige Fischernetzspinne, Segestria florentina, die bis zu 22 mm groß wird und einen gänzlich schwarz gefärbten Körper hat. Warum wurde die Gewöhnliche Fischernetzspinne zur Europäischen Spinne des Jahres gewählt? Mit dieser Art kann erstmals ein Vertreter der Fischernetzspinnen vorgestellt werden mit einigen Eigenheiten: sechs statt acht Augen, charakteristisches Spinnennetz, einzigartige Beinstellung! Mit der Wahl der Spinne des Jahres soll aber nicht nur eine „wenig beliebte“ Tiergruppe ins rechte Licht gerückt und auf bedrohte Lebensräume – hier natürliche Kleinstlebensräume wie Ritzen und Löcher an Baumrinde und Felsen – hingewiesen werden, sondern gleichzeitig erhoffen sich die Wissenschaftler, Daten zur aktuellen Verbreitung zu bekommen. In diesem Sinne: halten Sie beim nächsten Spaziergang im Wald, bei der nächsten Wanderung auf den Bergen die Augen offen und helfen Sie mit ihrer Fundmeldung/ihrem Foto bei der Dokumentation dieser Art. Die Koordination zur Spinne des Jahres liegt beim Naturhistorischen Museum Wien, in Zusammenarbeit mit der Arachnologischen Gesellschaft (AraGes) und der European Society of Arachnology (ESA). Christoph Hörweg & Norbert Milasowszky  

Pauk godine 2025 Segestria senoculata (Linnaeus, 1758) Zmijoliki tubopletač   Informacije Zmijoliki tubopletač, Segestria senoculata (Linnaeus, 1758), pripada porodici tubopletača (Segestriidae). U ovu poridicu paukova spadaju pet rodova sa 181 vrstom širom sveta. Rodu Segestria pripadaju 22 vrste, od kojih osam nastanjuju Evropu. Rasprostrnajenost, stanište i ugroženost Zmijoliki tubopletač ima palearktičko rasprostranjenje i javlja se širom Evrope. Visinska rasprostranjenost se kreće od ravnih i brdovitih uzvišenja (od 800 m nadmorske visine) do šumske granice oko 2200 m nadmorske visine. Segestria senoculata živi u šumama - u deblima i kršu. Zbog brojnosti i pristupačnosti pogodnim staništima, u Crvenim Listama nije klasifikovana kao ugrožena vrsta. Opis Dužina tela Segestria senoculata je 7-10 mm kod ženki, dok su mužjaci nešto manji - 6-9 mm. Oba pola su slična po obojenosti i šarama. Glavenogrudni region je braon boje, ovalni abdomen je bledo siv ili bež sa tamnosmeđom režnjevitom prugom na sredini leđa koja podseća na šare kod zmija poskoka i šarke. Noge su svetlo smeđe sa crnim prstenovima. Većina vrsta paukova ima osam očiju, ali tubopletači imaju samo šest, poređanih u tri grupe tako da, gledajući odozgo, prave oblik slova "H". Način života Kao i svi tubopletači, zmijoliki tubopletač je pretežno aktivan noću i gradi karakterističnu mrežu za hvatanje plena. Ona se sastoji od mrežaste cevi (tube) postavljene ispod kore drveta ili među pukotinama u stenama i kamenju. Od ulaza u cev, u više pravaca se šire zasebne svilene niti koje služe da prenose signal u vidu vibracija od prolazećeg plena (najčešće insekta) do pauka unutar cevi. Kada padne mrak, Segestria senoculata dolazi do ulaza u cev gde strpljivo čeka plen. Čekajući, noge drži u položaju koji je svojsten paucima tubopletačima: prva tri para nogu su zajedno napred dok je zadnji, četvrti, par usmeren ka pozadi. Niti jedna druga grupa paukova nema ovakav položaj nogu! Tokom sezone parenja, mužjaci napuštaju svoje tube i kreću u potragu za ženkama. Polno zrele jedinke zmijolikog tubopletača se mogu sresti tokom cele godine. Kada mužjak nađe mrežu ženke, on trese njene signale niti. Ukoliko ženka ne reaguje agresivno, dolazi do parenja u kojem mužjak drži abdomen ženke svojim raširenim vilicama. Nakon parenja ženka oplođuje jaja unutar svoje cevi i zatvara ih ovalnom kokonom koji sadrži od 60 do 180 jajašaca. Kao i drugim evropskim srodnicima, zmijolikom tubopletaču treba oko dve godine da dostigne polnu zrelost. Srodne vrste Evropu nastanjuju još nekoliko vrsta roda Segestrija: bavarski tubopletač Segestria bavarica, koji je malo veći (do 14mm) i ima prekide u tamnoj leđnoj šari, tamni tubopletač Segestria florentina, čije telo dostiže dužinu do 22m i koji ima zelene helicere i potpuno tamno telo, hrvatski tubopletač Segestria croatica, usko rasprostranjen po nekim delovima Balkana i pećinski tubopletač Segestria cavernicola, koji nastanjuje pećine Slovenije. Zašto je zmijoliki tubopletač izabran za evropskog pauka godine? Sa ovom vrstom, po prvi put se upoznajemo sa predstavnicima tubopletača i otkrivamo neke njihove interesante odlike: šest očiju umesto osam, poseban tip mreže i jedinstven položaj nogu! Cilj ovakvog izbora nije samo postaviti manje popularne grupe životinja u centar pažnje, već i naglašavanje ugroženih staništa kao što su, u ovom slučaju, male rupe i pukotine u kori drveta ili stenama. U isto vreme naučnici se nadaju da prikupe više podataka o trenutnoj rasporsotranjenosti ove vrste. Sa time na umu: kada sledeći put odete u šetnju šumom ili na planinarenje držite oči širom otvorene kako biste, možda fotografijom ili dopisom pomogli dokumentaciji ove vrste. Za koordinaciju izbora Pauka godine odgovoran je Prirodnjački muzej u Beču uz saradnju sa nemačkim Arahnološkim društvom (AraGes) i Evropskim arahnološkim društvom (ESA). Christoph Hörweg & Norbert Milasowszky Prevod i adaptacija: Luka Žarković

Pajek leta 2025 Segestria senoculata (Linnaeus, 1758) Navadni kačar   Informacije Navadni kačar Segestria senoculata (Linnaeus, 1758) spada v družino pajkov žarkastih cevkarjev (Segestriidae). Ta družina pajkov je sestavljena iz petih rodov s 181 vrstami po vsem svetu. Rod Segestria (kačarji) obsega 22 vrst, od katerih jih je osem tudi v Evropi. Razširjenost, življenjski prostor in ogroženost Navadni kačar je razširjen »palearktično« in se pojavlja po vsej Evropi. Višinska razširjenost se giblje od 800 m nadmorske višine do gozdne meje na približno 2200 m nadmorske višine (v Centralnih Alpah). Vrsta Segestria senoculata živi v gozdovih ter na meliščih in gruščih. Zaradi svoje številčnosti in široke dostopnosti habitatov je na rdečih seznamih uvrščena med neogrožene vrste. Opis Dolžina telesa pri vrsti Segestria senoculata je pri samicah 7–10 mm, medtem ko so samci nekoliko manjši in merijo 6–9 mm. Oba spola sta si po barvi in ​​barvnih vzorcih podobna. Glavoprsje je sijoče rjavo, ovalni zadek je bledo bež/siv, na hrbtu s temno rjavim, režnjastim/bočno vijugastim srednjim trakom (podobno temnemu vzorcu kače gada). Noge so svetlo rjave in imajo temne kolobarje. Večina vrst pajkov ima osem oči, pajki kačarji pa jih imajo le šest: razvrščene so v tri skupine po dve očesi, ki v grobem, gledano od zgoraj, tvorijo črko "H". Način življenja Tako kot vsi pajki kačarji je navadni kačar pretežno nočno aktiven in gradi značilno mrežo za lov plena. Ta je cevaste oblike, postavljena v razpoke pod drevesnim lubjem, kamni itd., ob vhodu v cev pa se žarkasto razširjajo posamezne svilene niti. Te služijo kot signalne niti in s prenašanjem vibracij pajka opozorijo na prehod plena (predvsem žuželk). Ko se zmrači, se Segestria senoculata pomakne do vhoda v cev, kjer čaka na plen. Tam drži položaj nog, ki je značilen za vse pajke kačarje: prvi trije pari nog so usmerjeni skupaj naprej, četrti par nog pa nazaj. Noben drug pajek nima takšne telesne drže! V času parjenja samci zapustijo rove in iščejo samice. Spolno zrele osebke navadnega kačarja najdemo vse leto. Ko samec, pripravljen na parjenje, naleti na mrežo samice, strese signalne niti. Če samica ne odreagira agresivno, pride do parjenja, med katerim se samec z razprtimi strupniki oklene za zadnji del samice. Po parjenju samica v rovu sprede v ovalni kokon, ki vsebuje od 60 do 180 jajc. Tako kot njegovi srednjeevropski sorodniki, tudi navadni kačar potrebuje približno dve leti, da doseže spolno zrelost. Podobne vrste V Evropi se pojavlja še nekaj vrst rodu Segestria. Med temi bavarski kačar Segestria bavarica, ki je nekoliko večji (do 14 mm) in katerega temne lise na zadku niso neprekinjene, temni kačar Segestria florentina, ki lahko zraste do 22 mm in ima popolnoma črno telo, hrvaški kačar Segestria croatica, z ozko razširjenostjo po delih Balkana, ter jamski kačar Segestria cavernicola znan iz slovenskih jam. Zakaj smo navadnega kačarja izbrali za evropskega pajka leta? Ta vrsta je prvi predstavnik pajkov kačarjev in ima glede na druge pajke nekaj posebnosti: šest namesto osem oči in značilna drža. Namen izbire pajka leta ni le postaviti »manj priljubljene« skupine živali v središče pozornosti, ampak tudi opozoriti na ogrožene habitate – v tem primeru gre za majhne naravne habitate, kot so razpoke in luknje v lubju dreves in kamnih – hkrati pa znanstveniki upajo, da bodo zbrali podatke o trenutni razširjenosti. S tem v mislih: naslednjič, ko se boste odpravili na sprehod v gozd ali na pohod v hribe, imejte odprte oči in pomagajte dokumentirati to vrsto, tako da javite, kaj ste našli, ali jo fotografirate. Za koordinacijo izbora Pajek leta je odgovoren Prirodoslovni muzej na Dunaju v sodelovanju z nemškim Arahnološkim društvom (AraGes) in Evropskim arahnološkim društvom (ESA). Christoph Hörweg & Norbert Milasowszky Prevod in priredba: Matjaž Gregorič