Merimanga e Vitit 2026 Merimanga e kriketit me rrjetë të rrumbullakët Mangora acalypha (Walckenaer, 1802) Informacion Merimanga e kriketit me rrjetë të rrumbullakët, Mangora acalypha (Walckenaer, 1802), i përket familjes së merimangave që thurin rrjeta të rrumbullakëta Araneidae. Kjo familje është e treta më e madhe në mbarë botën dhe përfshin 198 gjini me mbi 3,160 lloje. Gjinia Mangora përfshin 190 lloje, prej të cilave kjo është e vetmja që gjendet në Evropë. Shpërndarja, habitati, statusi i rrezikimit Mangora acalypha është e shpërndarë në të gjithë rajonin Palearktik dhe gjendet në të gjithë Evropën. Lartësia e saj e preferuar varion nga zonat e ulëta deri në ato kodrinore (deri në 800 m mbi nivelin e detit), më rrallë deri në 1,000 m në Gjermani dhe deri në 1,500 m në Francë. Kjo merimangë mund të gjendet në shumë habitate, kryesisht në ato me diell, si kullota të thata, livadhe, kopshte, zona të papunuara dhe pyje të hapura. Për shkak të bollëkut dhe habitateve të shumta të disponueshme, ajo klasifikohet në Listat e Kuqe si jo e rrezikuar. Përshkrimi Gjatësia e trupit të femrës Mangora acalypha është 4.5–6 mm, ndërsa meshkujt janë pak më të vegjël, rreth 3–3.5 mm. Të dy gjinitë kanë ngjyrim dhe shenja të ngjashme. Cefalotoraksi (pjesa e përparme) ka ngjyrë të verdhë të hapur ose kafe-jeshile uniforme me një anë të zezë dhe një shirit qendror të zi; abdomeni është i bardhë në të verdhë. Shenjat në pjesën e sipërme të abdomenit janë karakteristike: ato përbëhen nga tre shira të errët—më saktësisht, tre rreshta pikash të zeza të lidhura me vija gjatësore. Interpretimet e këtyre shenjave ndryshojnë: në Angli ato interpretohen si forma e një shkopi kriketi (cricket bat), prej nga vjen edhe emri i saj; në Gjermani quhet "merimanga e kryqit me shufra", ndërsa në Francë krahasohet me formën e një shisheje të vogël. Mënyra e jetesës Mangora acalypha ka një periudhë riprodhimi nga fundi i pranverës deri në verë, dhe individët e pjekur mund të gjenden nga prilli deri në gusht. Femra i lëshon vezët nga mesi i majit në një kokon prej mëndafshi të bardhë me diametër 4–5 mm, që përmban rreth 25 vezë. Të vegjlit çelin në korrik, ndërrojnë lëkurën dhe dimërojnë në tokë, mes myshkut dhe gjetheve të rëna. Kjo merimangë ndërton rrjetat e saj në bazën e bimësisë së ulët ose në shkurre, zakonisht në habitate të hapura dhe me diell. Rrjeta, rreth 20–30 cm e gjerë, është tipikisht e pjerrët me 40–60 fije rrezore dhe një qendër të mbyllur të thurur me fije shumë të holla. Merimanga nuk ndërton një strehë të veçantë dhe zakonisht qëndron në qendër të rrjetës gjatë ditës. Nëse shqetësohet, ajo lëshohet në tokë me një fije mëndafshi. Dieta e saj përbëhet kryesisht nga insekte të vogla fluturuese si mushkonjat dhe mizat. Lloje të ngjashme Nuk ka lloje të ngjashme: merimanga e kriketit dallohet lehtësisht falë shenjave unike në abdomenin e saj. Pse Mangora acalypha ёshtё zgjedhur si Merimanga Evropiane e Vitit? Kjo merimangë është e zakonshme dhe e përhapur, duke u gjetur pothuajse kudo gjatë shëtitjeve në natyrë. Ajo është e lehtë për t'u njohur jo vetëm nga modeli karakteristik i abdomenit, por edhe nga rrjeta e saj me numër të lartë fijesh rrezore dhe qendër të thurur imët, që e dallon nga rrjetat e merimangave të tjera të kësaj familjeje. Përzgjedhja synon jo vetëm të vendosë në dritë një grup kafshësh "më pak të njohura", por në të njëjtën kohë shkencëtarët shpresojnë të mbledhin të dhëna për shpërndarjen e saj aktuale. Prandaj, me këtë informacion në mendje, në shëtitjen tuaj të radhës në pyll ose mal dhe ndihmoni në dokumentimin e këtij lloji me raportimin ose foton tuaj. Merimanga e Vitit koordinohet nga Muzeu i Historisë Natyrore në Vjenë, në bashkëpunim me Shoqatën Araknologjike (AraGes) dhe Shoqatën Evropiane të Araknologjisë (ESA). Christoph Hörweg & Norbert Milasowszky. Kontakt nё Shqipёri: Prof. Assoc. Dr. Blerina Vrenozi, Muzeu i Shkencave tё Natyrёs, Rr. Petro Nini Luarasi, Nd. 76-1, No. 2, 1010 Tiranë, Shqipёri. E-mail: blerina.vrenozi@fshn.edu.al

Spinne des Jahres 2026 Mangora acalypha (Walckenaer, 1802) Streifenkreuzspinne     Information Die Streifenkreuzspinne, Mangora acalypha (Walckenaer, 1802), gehört zur Familie der Radnetzspinnen (Araneidae). Diese Spinnenfamilie ist die drittgrößte weltweit und besteht aus 198 Gattungen mit über 3.160 Arten. Die Gattung Mangora umfasst 190 Arten, von denen in Europa aber nur diese eine Art vorkommt.   Verbreitung, Lebensraum und Gefährdung Die Streifenkreuzspinne ist paläarktisch verbreitet und kommt in ganz Europa vor. Die bevorzugte Höhenstufe ist planar-kollin (bis 800m Seehöhe) mit immer selten werdenderen Funden bis zu 1000m Seehöhe in Deutschland bzw. sogar 1500m in Frankreich. Mangora acalypha bewohnt viele, vornehmlich sonnige, Lebensräume wie Trockenrasen, Wiesen, Gärten, Ruderalstandorte und lichte Wälder. Aufgrund ihrer Häufigkeit und einer großen Habitatverfügbarkeit wird sie in den Roten Listen als nicht gefährdet eingestuft.   Beschreibung Die Körperlänge von Mangora acalypha beträgt bei Weibchen 4,5–6 mm, die Männchen sind mit 3–3,5 mm etwas kleiner. Beide Geschlechter ähneln sich in Färbung und Zeichnung. Der Vorderleib ist einfarbig hell gelblich oder grünlich braun und weist einen schwarzen Rand sowie einen schwarzen Mittelstreifen auf; der Grundton des Hinterleibs ist weißlich-gelb. Charakteristisch ist die Zeichnung auf der Oberseite des Hinterleibs: sie besteht aus drei dunklen Streifen – genauer gesagt sind es drei Reihen schwarzer Punkte, die durch Längsstriche verbunden sind. Die Interpretation dieses Zeichnungsmusters ist sehr unterschiedlich und reicht von einfachen Streifen (daher der Populärname im deutschsprachigen Raum) bis hin zur Form eines Cricketschlägers („cricket-bat orb weaver“ in England) oder einer kleinen Flasche („mangore petite bouteille“ in Frankreich).   Lebensweise Mangora acalypha hat eine Fortpflanzungsperiode vom späten Frühling bis zum Sommer. Geschlechtsreife Tiere sind von April bis August anzutreffen. Ab etwa Mitte Mai legt das Weibchen seine Eier ab. Der Kokon aus weißer Seide mit einem Durchmesser von 4–5 mm umschließt etwa 25 Eier. Die Jungspinnen schlüpfen noch im Juli und machen die ersten Häutungen durch; sie überwintern im Boden in Moos und Streu und im Frühjahr erfolgen weitere Häutungen der Jungspinne bis zur Reifehäutung zum geschlechtsreifen Tier. Die Streifenkreuzspinne baut ihre Netze sowohl an der Basis der Vegetation auf niedrigen Pflanzen in der Krautschicht als auch auf Sträuchern und Büschen, meist in sonnigen offenen Habitaten. Das rund 20-30 cm breite Netz ist meist schräg ausgerichtet mit 40–60 Speichen und einem geschlossenen Zentrum (Nabe, Netzmitte) aus sehr fein gesponnenen Seidenfäden. Die Streifenkreuzspinne baut keinen separaten Schlupfwinkel, und hält sich tagsüber meist in der Mitte des Netzes auf. Bei Störung lässt sie sich entlang eines Spinnfadens zu Boden fallen oder sucht Schutz in der umgebenden Vegetation. Ihre Nahrung besteht vorwiegend aus kleinen Fluginsekten, wie Mücken und Fliegen, die sich im Netz verfangen.   Ähnliche Arten Es gibt keine Verwechslungs-Arten: Die Streifenkreuzspinne ist leicht anhand der Zeichnung des Hinterleibs zu erkennen.   Warum wurde die Streifenkreuzspinne zur Europäischen Spinne des Jahres gewählt? Die Streifenkreuzspinne ist häufig und weit verbreitet und daher ist sie bei Spaziergängen und Streifzügen in der Natur fast überall anzutreffen. Und man kann sie leicht erkennen: Nicht nur die Spinne selbst ist aufgrund ihres charakteristischen Zeichnungsmusters auf dem Hinterleib unverwechselbar, auch ihr Netz ist mit seiner hohen Anzahl an Speichen und dem feinmaschigen Zentrum von den Netzen anderer Radnetzspinnen leicht zu unterscheiden. Mit der Wahl der Spinne des Jahres soll aber nicht nur eine „wenig beliebte“ Tiergruppe ins rechte Licht gerückt werden, sondern gleichzeitig erhoffen sich die Wissenschaftler, Daten zur aktuellen Verbreitung zu bekommen. In diesem Sinne: halten Sie beim nächsten Spaziergang die Augen offen und helfen Sie mit ihrer Fundmeldung/ihrem Foto bei der Dokumentation dieser Art.   Die Koordination zur Spinne des Jahres liegt beim Naturhistorischen Museum Wien, in Zusammenarbeit mit der Arachnologischen Gesellschaft (AraGes) und der European Society of Arachnology (ESA).   Christoph Hörweg & Norbert Milasowszky

Pauk godine 2026 Mangora acalypha (Walckenaer, 1802) prugasti krstaš   Informacije Prugasti krstaš, Mangora acalypha (Walckenaer, 1802), spada u porodicu krstaša (Araneidae). Ovo je treća najveća porodica paukova na svetu i obuhvata 198 rodova sa više od 3160 vrsta. U rod Mangora spada 190 vrsta, a ova je jedina koja se nalazi u Evropi. Rasprostranjenost, stanište i zaštitni status Prugasti krstaš je rasprostranjen u celom Palearktiku i može se naći širom Evrope. Nizije mu odgovaraju više nego brdoviti predeli (do 800 m nadmorske visine), sa retkim nalazima do 1000 m u Nemačkoj pa čak i 1500 m u Francuskoj. Mangora acalypha se može naći na različitim staništima, pre svega sunčanim, kao što su suve livade, bašte, parkovi, žbunje i šume. Zbog svoje brojnosti i širokog spektra pogodnih staništa, Mangora acalypha je na Crvenim listama klasifikovana u kategoriju vrsta koje nisu ugrožene. Opis Dužina tela ženki Mangora acalypha je 4,5-6 mm, dok su mužjaci, dužine 3-3,5 mm, nešto manji. Oba pola su slična po obojenosti i oznakama po telu. Glavenogrudni region je svetlo-žut ili zelenkasto-braon sa crnim rubom i crnom centralnom prugom. Abdomen je belo žut sa karakterističnim oznakama sa gornje strane: tri crne štrafte ili tačnije, tri reda crnih tačaka povezanih uzdužnim linijama. Tumačenja ovih oznaka su različita što je dovelo do raznih imena u raličitim zemljama. U Engleskoj predstavljaju palicu za kriket ("cricket-bat orb weaver"), dok su u Francuskoj opisane kao mala boca ("mangore petit bouteille"). Način života Period parenja vrste Mangora acalypha je od kasnog proleća do leta. Polno zrele jedinke možemo naći od aprila do avgusta, dok ženke polažu jaja od sredine maja. Kokon od bele svile, širok od 4-5 mm u prečniku, sadrži približno 25 jajašaca. Mladi paukovi se izležu i prvi put presvlače u julu. Prezimljavaju u zemljištu pod mahovinama ili šumskoj stelji. U proleće, mladi nastavljaju da rastu i presvlače do postizanja polne zrelosti. Prugasti krstaš plete svoju mrežu na niskoj zeljastoj vegetaciji, žbunju i šiblju, obično na sunčanim, otvorenim staništima. Mreža, široka približno 20-30 cm, je uglavnom nagnuta i prožeta sa 40-60 radijalnih niti čije je središte ispleteno nitima veoma fine svile. Pauk ne gradi posebno sklonište i uglavnom stoji u centru mreže tokom dana. Kada je uznemiren, pauk traži skrovište u okolnoj vegetaciji ili skače na tlo puštaći za sobom svilenu nit uz pomoć koje se kasnije vraća do svoje mreže. Hrani se uglavnom malim letećim insektima koji se uhvate u mrežu, kao što su komarci ili muve. Srodne vrste U Evropi sličnih vrsta nema: prugastog krstaša lako prepoznajemo po jedinstvenim šarama na trbuhu. Zašto je baš prugasti krstaš izabran za Evropskog pauka godine? Prugasti krstaš je česta i široko rasprostranjena vrsta, te se vrlo lako može naći u šetnjama i izletima u prirodi. Veoma je laka za prepoznavanje: pauk sa svojim karakterističnm šarama na trbuhu i njegova gusta kružna mreža sa velikim brojem radijalnih niti i finim centrom. Izbor za Pauka godine ne služi samo da baci svetlost na manje popularnu grupu životinja, već i da naučnici prikupe podatke o trenutnoj rasportranjenosti vrste. Zato, držite oči širom otvorene na vašoj narednoj šetnji i pomozite dokumentovanju ovu vrste tako što ćete prijaviti ili fotografisati vaše zapažanje. Prirodnjački muzej u Beču koordinira program Pauk godine uz saradnju sa nemačkim Arahnološkim društvom (AraGes) i Evropskim arahnološkim društvom (ESA). Christoph Hörweg & Norbert Milasowszky Prevod: Luka Žarković

Pajek leta 2026 Mangora acalypha (Walckenaer, 1802) Progasti križevec   Informacije Progasti križevec, Mangora acalypha (Walckenaer, 1802), spada v družino pajkov križevcev (Araneidae). Ta družina pajkov je tretja največja na svetu in obsega 198 rodov z več kot 3160 vrstami. Rod Mangora vključuje 190 vrst, od katerih se le to najdemo v Evropi.   Razširjenost, habitat in ogroženost Progasti križevec je razširjen po vsej palearktični regiji in se pojavlja po vsej Evropi. Najbolj razširjen je v nižinah do 800 m nadmorske višine, redkeje, a vseeno, pa ga opazimo nad 1000 m in ponekod celo do 1500 m nadmorske višine. Vrsta Mangora acalypha naseljuje številne, predvsem sončne habitate, kot so travniki, vrtovi, grmovja v urbanih območjih in odprti gozdovi. Zaradi svoje pogostosti in prisotnosti v raznolikih habitatih, je na seznamih ogroženih vrst označena kot neogrožena vrsta.   Opis Dolžina telesa vrste Mangora acalypha je pri samicah 4,5–6 mm, medtem ko so samci s 3–3,5 mm telesne dolžine nekoliko manjši. Oba spola sta si podobna po obarvanosti in oznakah. Glavoprsje je enakomerno svetlo rumenkasto ali zelenkasto rjavo, s črnim robom in črno srednjo črto. Zadek je v osnovi belkasto rumen, značilen pa je vzorec na hrbtni strani, sestavljen iz treh temnih črt – natančneje, gre za tri vrste črnih pik, povezanih z vzdolžnimi črtami. Ljudske interpretacije obarvanosti so zelo raznolike, od prepoznavanja preprostih črt (od tod tudi ime v nekaterih jezikih, vključno s slovenščino), do asociacije na športno disciplino kriket (ime v Angliji je "cricket-bat orb weaver") ali majhne stekleničke (ime v Franciji je "mangore petite bouteille").   Življenjski slog Paritveno obdobje vrste Mangora acalypha je od pozne pomladi do poletja. Spolno zrele pajke lahko najdemo od aprila do avgusta. Samica začne odlagati jajčeca okoli sredine maja. Kokon, narejen iz bele svile in s premerom 4–5 mm, vsebuje približno 25 jajčec. Pajki se izležejo julija, prezimijo v tleh v mahu in listnem odpadu. Spomladi pajki še naprej rastejo, dokler ne dosežejo spolne zrelosti. Progasti okrogli pajek gradi svoje mreže tako na dnu vegetacije na nizko rastočih rastlinah v zelnatem sloju kot na grmovju in grmovju, običajno na sončnih, odprtih habitatih. Mreža, široka približno 20–30 cm, je običajno poševna s 40–60 naperami in zaprtim središčem (pesto) iz zelo fino predenih svilenih niti. Progasti križevec ne gradi ločenega zatočišča in se običajno čez dan zadržuje na sredini svoje mreže. Ob nevarnosti, se po svileni niti spusti na tla ali pa poišče zavetje v bližnjem rastlinju. Prehrana te vrste je sestavljena predvsem iz majhnih letečih žuželk, kot so komarji in muhe, ki se ujamejo v mrežo.   Podobne vrste Te vrste ne moremo zamenjati z drugimi  vrstami: progastega križevca, ki gradi kolesaste mreže, je enostavno prepoznati po oznakah na zadku.   Zakaj smo progastega križevca izbrali za evropskega pajka leta? Progasti pogosto je pogost in splošno razširjen, zato ga lahko najdemo skoraj povsod med sprehodi in izleti v naravi. In enostavno ga je prepoznati: pajka je nemogoče zamenjati ne le zaradi značilnega vzorca na zadku, ampak tudi zaradi njegove majhne in zelo goste mreže, po čemer se razlikuje od večine drugih pajkov mrežarjev. Izbor pajka leta ni namenjen le temu, da bi v središče pozornosti postavili manj priljubljeno skupino živali, temveč znanstveniki upajo tudi na zbiranje podatkov o njegovi trenutni razširjenosti. Zato bodite na naslednjem sprehodu na to  vrsto pozorni in pomagajte dokumentirati to vrsto s poročanjem o svojih opažanjih ali fotografiranjem. Prirodoslovni muzej na Dunaju koordinira program Pajek leta v sodelovanju z nemškim Arahnološkim društvom (AraGes) in Evropskim arahnološkim društvom (ESA).   Christoph Hörweg & Norbert Milasowszky Prevod: Matjaž Gregorič