2022 Hygrolycosa rubrofasciata

Spider of the year 2022

The drumming wolf spider

Hygrolycosa rubrofasciata (Ohlert, 1865)

Hygrolycosa rubrofasciata (photo: Arno Grabolle).

Information

The drumming wolf spider, Hygrolycosa rubrofasciata (Ohlert, 1865), belongs to the wolf spider family (Lycosidae). This family of spiders has 2440 species throughout the world, of which 352 species are known in Europe. In the genus Hygrolycosa there are only five species world-wide and two species in Europe, of which Hygrolycosa strandi is found only in Greece. Thus the drumming wolf spider is the only representative of this group from Central Europe.

Distribution, habitat, endangered status

The drumming wolf spider is distributed across the Palaearctic. In Central Europe it is typically found in plains and foothills (up to 800 m above sea level). In Austria, for example, it is one of the rarest spiders with a few records from Vorarlberg, Styria and Burgenland, all associated with its specialized habitat. Hygrolycosa rubrofasciata prefers damp habitats and is thus only found in selected near-natural places such as moors, swamps, wet meadows or wet (canyon) forests. Because of the increasing threats and destruction of several of its preferred habitats, the drumming wolf spider has often been placed on the Red List of endangered animal and plant species. For example, it is rated as threatened by extinction in Austria and as endangered in Germany.

Contacts

Maps and Photos

Literature

Information in other languages

--ALBGDEFIPLSI

Merimanga e Vitit 2022 Merimanga zukatëse - Hygrolycosa rubrofasciata (Ohlert, 1865) Merimanga zukatëse, Hygrolycosa rubrofasciata (Ohlert, 1865), i përket familjes sё merimangave ujk (Lycosidae). Në mbarë botën, kjo familje ka 2440 lloje, nga të cilat 352 lloje janë të njohura në Evropë dhe 46 lloje në Shqipëri. Në gjininë Hygrolycosa ka vetëm pesë lloje në të gjithë botën dhe dy lloje në Evropë, nga të cilat Hygrolycosa strandiis ndodhet vetëm në Greqi. Merimanga zukatëse është e vetmja përfaqësuese e këtij grupi në Evropën Qendrore, ndërsa në Shqipëri ende nuk është identifikuar.   Shpërndarja, habitati, statusi e rrezikimit. Merimanga zukatëse është e shpërndarë në të gjithë rajonin Palearktik. Në Evropën Qendrore është gjetur më së shumti në rrafshinat dhe ultësirat deri në 800 m mbi nivelin e detit. Në Austri, kjo është një nga merimangat më të rralla me vetëm pak të dhëna në Vorarlberg, Styria dhe Burgenland, të gjitha të lidhura me habitatin e saj të specializuar. Hygrolycosa rubrofasciata preferon habitatet e lagështa, duke u gjendur kështu vetëm në vende të përzgjedhura pothuajse natyrore të tilla si këneta, moçale, livadhe të lagura ose pyje të lagura (kanione). Për shkak të kërcënimeve në rritje dhe shkatërrimit të disa prej habitateve të saj të preferuara, merimanga zukatëse shpesh është vendosur në listën e kuqe të llojeve të rrezikuara të kafshëve dhe bimëve. Për shembull, ajo është vlerësuar si një lloj në rrezik zhdukje në Austri, dhe e rrezikuar në Gjermani.   Përshkrimi. Gjatësia e trupit të Hygrolycosa rubrofasciata është 5 - 6 mm. Ndryshimi midis të dy sekseve nuk është dallimi tipik i merimangave ku femrat janë me gjatësi më të madhe të trupit, por lidhet me ngjyrimin dhe shenjat. Meshkujt janë pothuajse të zinj, me tre vija të zbehta në cefalotaks, ndërsa abdomeni ka ngjyrë kafe të errët në të zezë dhe me katër rreshta të lidhura me pika të bardha. Këmbët kanë dy ngjyra, të zeza dhe kafe të lehta. Femrat kanë një cefalotoraks me ngjyrë kafe të lehtë, me tre vija të zbehta përgjatë gjatësisë së saj dhe dy rreshta të hollë me arna të errëta. Abdomeni është gjithashtu i zbehtë, ndërsa këmbët janë ngjyrë kafe të zbehtë me pika të errëta.   Mënyra e jetesës. Ashtu si shumica e merimangave ujk, merimanga zukatëse nuk ndërton një rrjetë, por ajo është aktive gjatë ditës si një grabitqare që i zë pritën presë së saj: kryesisht insekte. Gjatë sezonit të çiftëzimit në pranverë, meshkujt me anë të abdomenit të tyre godasin në gjethet e thata duke bërë një zhurmë që është e dëgjueshme edhe për njerëzit, si një tingull "zukatje". Kjo sugjeron emrin e saj të Merimangës Zukatëse. Pas çiftëzimit femrat prodhojnë një kokon me rreth 60 vezë. Femrat e merimangave ujk janë të njohura gjerësisht për kujdesin e tyre ndaj kokonit me vezë, pasi ato e lidhin kokonin tek spineretat e tyre në fund të abdomenit dhe e mbajnë atë me vete kudo. Pasi çelin të vegjlit, ata zakonisht ngjiten në abdomenin e nënës së tyre dhe mbahen sipër tij. Tek Hygrolycosa rubrofasciata ka një ndryshim të lehtë në këtë sjellje. Këtu, të vegjlit nuk i mbajnë nënat e tyre, por në vend të kësaj ata kapen tek kokoni i zbrazët - ndoshta një përshtatje me habitatet e tyre të lagura. Merimangat adulte zukatëse mund të gjenden nga Marsi deri në Nëntor. Meshkujt zakonisht vdesin pas çiftëzimit, por femrat zakonisht mbijetojnë në dimër.   Lloje të ngjashme. Në Evropë (Qendrore), merimanga zukatëse është i vetmi lloj i gjinisë së saj, ndaj dhe është e lehtë të identifikohet bazuar tek ngjyrat dhe shenjat dalluese. Për vëzhguesit pa eksperiencë, Hygrolycosa rubrofasciata mund të ngatërrohet me merimangën Zora spinimana (Miturgidae), e cila gjendet në habitate të ngjashme.   Pse ёshtё zgjedhur merimanga zukatëse si Merimanga Evropiane e Vitit? Ky lloj me status të lartë rrezikimi, i cili në shtete të tilla si Austria është afër zhdukjes, duhet të tërheqë vëmendjen për kërcënimin dhe shkatërrimin e habitateve të këtyre kafshëve – në këtë rast të tharjes së kënetave. Kjo është vecanërisht e rëndësishme në termat e ndryshimeve klimatike, në atë që kënetat janë treguar të jenë gjithnjë e më të rëndësishme për ruajtjen e karbonit. Përveç kësaj është emocionuese dhe kurioze të dëgjosh një merimangë zukatëse. Sjellja e të vegjëlve është gjithashtu diçka e pazakontë tek merimangat ujk, në lidhje më faktin se pas çeljes së tyre ato mbeten të bashkangjitura tek kokoni. Duke zgjedhur Merimangën e Vitit, shkencëtarët shpresojnë që jo vetëm që do ti kushtohet vëmendje një grupi pak të njohur të kafshëve dhe habitateve të tyre të kërcënuara, por në të njëjtën kohë edhe për të mbledhur informacionin e përditësuar mbi shpërndarjen aktuale të saj. Në këtë kontekst, mund të shijoni këtë Merimangë të Vitit 2022 dhe të na ofroni ndihmë me të dhënat e vendndodhjes ose me dokumentime fotografike të këtij lloji. Merimanga Evropiane e Vitit është përzgjedhur nga 84 araknologë nga 27 shtete Evropiane. Kordinimi i votave është realizuar nga Muzeu i Historisë së Natyrës së Vjenës, së bashku me ‘Arachnologischec Gesellschaft’ (AraGes) dhe Shoqatën Evropiane të Araknologjisë. Christoph Hörweg & Blerina Vrenozi.   Kontakt nё Shqipёri: Dr. Blerina Vrenozi, Muzeu i Shkencave tё Natyrёs, Rr. Petro Nini Luarasi, Nd. 76-1, No. 2, 1010 Tiranë, Shqipёri. E-mail: blerina.vrenozi@fshn.edu.al

Паяк на годината 2022 Барабанещ вълчи паяк - Hygrolycosa rubrofasciata (Ohlert, 1865)   Въведение Барабанещия вълчи паяк, Hygrolycosa rubrofasciata (Ohlert, 1865), пренадлежи към семейството на вълчите паяци (Lycosidae). Това семейство обхваща 2440 вида в целия свят, 352 от които са известни и от Европа, а 78 вида са съобщени и от България. В род Hygrolycosa има само пет вида широко разпространени в света и два вида известни и от Европа, а на Балканския полуостров е известен само видът  Hygrolycosa strandi, намерен в Гърция. Така Барабанещият  паяк е единствения представител на тази група в Централна Европа.   Разпространение, хабитати, консервационен статус Барабанещия  паяк е разпространен в цяла Палеарктика. В Централна Европа е намиран главно в равнините и предпланините (до 800 m над морското равнище). В Австрия, на пример, той е един от редките паяци, съобщен от Ворарлберг, Щирия и Бургенланд, намиран в специализирани хабитати. Hygrolycosa rubrofasciata предпочита влажни хабитати, като мочурища, блата, влажни ливади и влажни (каньонни) гори. Поради човешкия натиск, някои от тези преференциални хабитати, Барабанещият вълчи паяк често е поставян в Червения Лист на застрашените животински и растителни видове. Така в Австрия той е определен като заплашен от изчезване, а в Германия е класифициран като застрашен.   Описание Дължината на тялото на Hygrolycosa rubrofasciata е 5 – 6 mm. Разлика между двата пола няма – що се отнася до дължината на тялото, както често е при паяците (обикновено женската е по голяма), но има разлики в оцветяването и шарките. Мъжките са почти черни. Главогръдът има три бледи линии надлъжно. Коремчето е от тъмно кафяво до черно, с четири съединени редове от бели петна разположени по неговата дължина. Краката са двуцветни, черни, избледняващи до светлокафяви. Женските имат светлокафяв главогръд с три бледи линии надлъжно и две редици от малки точици. Коремчето, също e бледо, а краката бледокафяви с тъмни петна.   Начин на живот Както повечето вълчи паяци, Барабанещия вълчи паяк не строи мрежа, активен е през деня, и като истински хищник дебне за потенциални жертви, главно инсекти.   Брачният сезон е през пролетта и мъжкият барабани със своето коремче върху някое сухо листо, произвеждайки шум подобен на удари на барабан, доловим даже от човешкото ухо. От тук идва и името Барабанещ вълчи паяк.   След копулацията, женската прави пашкул, където полага около 60 яйца. Женските вълчи паяци са известни с грижите си за потомството. Те прикрепят пашкула към паяжинните брадавички и се движат винаги с него. Когато малките паячета напуснат пашкула веднага се покачват на майчиния гръб и майката ги носи навсякъде с нея. При Hygroylosa rubrofasciata има известна разлика в поведението, младите паячета не се качват на гърба на майката, а остават още известно време върху празния пашкул – може би като адаптация към влажния хабитат.   Възрастния Барабанещ вълчи паяк може да бъде наблюдаван от Март до Ноември. Мъжките умират веднага след копулацията, но женските често преживяват зимата.   Подобни видове В (Централна) Европа Барабанещия вълчи паяк е единственият вид от съответния род и може лесно да бъде разпознат по външния вид, оцветяване и шарки. По неопитните любители обаче, могат да сбъркат Hygrolycosa rubrofasciata с бродещия паяк Zora spinimana (семейство Miturgidae), който обитава сходни хабитати.   Защо Барабанещия вълчи паяк беше избран за Европейски паяк на годината? Този силно застрашен паяк, който в страни като Австрия е близо до изчезване поради деструкция на пригодните местобитания, показва негативния ефект от пресушаването на влажните хабитатаи, като блата и мочурища.  Това е особено важно и по отношение изменението на климата, защото се знае, че тресавищата са важни за съхранението на въглерода.   Освен това, е интересно и учудващо да чуем че има и барабанещ паяк. Поведението на младите паячета също е странно за вълчи паяк, защото след появяването си остават още известно време върху празния пашкул.   Избирането на Паяк на годината би трябвало да помогне една не много популярна група да попадне в обсега на вниманието на обществото и то да се замисли за изчезващите природни хабитати, които са важни за  нейното оцеляване. От друга страна се надяваме учените със своите изследвания да помогнат са изясняване на съвременното разпространение на вида. Така че, забавлявайте се с Паяка на годината и помогнете с информация и снимки на местно ниво.   Европейският паяк на годината е избран от 84 арахнолози от 27 Европейски страни. Изборът е координиран от Природонаучния Музей във Виена, Арахнологичното Дружество Gesellschaft (AraGes) и Европейското Арахнологично Общество (ESA).   Кристов Хьорвег Превод на български – Христо Делчев   Контакти   Контакти за Европа Dr. Milan Řezáč Biodiversity Lab, Crop Research Institute Drnovská 507 161 06 Praha 6 – Ruzyně Czech Republic rezac(a)vurv.cz   Включени държави Албания, Австрия, Белгия, България, Дания, Великобритания, Финландия, Франция, Германия, Великобритания, Ирландия, Испания, Италия, Лихтенщайн, Македония, Нидерландия, Норвегия, Полша, Португалия, Словакия, Словения, Сърбия, Унгария, Хърватия,Чешка Република, Швейцария и Швеция.   Подържащи организации ARABEL - Belgische Arachnologische Vereniging (link) ARAGES - Arachnologische Gesellschaft - (link) BAS - The British Arachnological Society - (link) CAS - Česká arachnologická společnost - (link) ESA - European Society of Arachnology - (link) GIA - Grupo Ibérico de Aracnología GIA - (link) NATURDATA - Biodiversidade online - (link)   Карти и снимки   Разпространение Europe - (link) Europe - (link) Austria - (link) Czech Republic - (link) Denmark - (link) Germany - (link) Great Britain - (link) Italy (link) Switzerland - (link) Фото галерия spiderling.de - (link) Wiki of the Spinnen-Forum - (link) Wikimedia commons - (link) Arachno - (link)   Литература   - Arachnologische Gesellschaft e.V. 2021 Atlas der Spinnentiere Europas (Arachnida: Araneae, Opiliones, Pseudoscorpiones, Amblypygi, Solifugae, Scorpiones, Schizomida) für Hygrolycosa rubrofasciata – (link) (09.12.2021) - Arachnologische Gesellschaft e.V. 2021 Wiki des Spinnen-Forums – (link) (09.12.2021) - Bellmann H 2016 Der Kosmos Spinnenführer. Frackh-Kosmos Stuttgart. 429 pp. - Blick T, Bosmans R, Buchar J, Gajdoš P, Hänggi A, Helsdingen P van, Růžička V, Staręga W & Thaler K 2004 Checkliste der Spinnen Mitteleuropas. Checklist of the spiders of Central Europe. (Arachnida: Araneae). Version 1. Dezember 2004 - Braun R 1976 Zur Autökologie und Phänologie einiger für das Rhein-Main-Gebiet und die Rheinpfalz neuer Spinnenarten (Arachnida: Araneida) – Jahrbücher des Nassauischen Vereins für Naturkunde 103:24-68. - Breitling R, Merches E, Muster C, Duske K, Grabolle A, Hohner M, Komposch C, Lemke M, Schäfer M & Blick T 2020 Liste der Populärnamen der Spinnen Deutschlands (Araneae) – Arachnologische Mitteilungen 59:38-60. doi: 10.30963/aramit5907 - Buchar J & Thaler K 1995 Die Wolfspinnen von Österreich 2: Gattungen Arctosa, Tricca, Trochosa (Arachnida, Araneida: Lycosidae) - Faunistisch-tiergeographische Übersicht – Carinthia II 185./105.:481-498. - CSCF (Centre Suisse de Cartographie de la Faune) 2019 Fauna der Schweiz – Spinnentiere oder Arachniden (Skorpione, Pseudoskorpione, Spinnen, Weberknechte, Milben) – (link) bzw. Verbreitungskarte für Hygrolycosa rubrofasciata(link) (07.12.2020) - Deutsche Digitale Bibliothek 2021 Kultur und Wissen online, Tonaufnahmen, Tierstimmenarchiv vom Museum für Naturkunde Berlin: Hygrolycosa rubrofasciata. (link) (21.12.2021) - Dolejš P 2013 Do really all wolf spiders carry spiderlings on their opisthosomas? The case of Hygrolycosa rubrofasciata (Araneae: Lycosidae) – Arachnologische Mitteilungen 45:30-35. doi: 10.5431/aramit4507 - Foelix RF 2015 Biologie der Spinnen. Edition Chimaira, Frankfurt am Main. 430 pp. - Hänggi A, Stöckli E & Nentwig W 1995 Lebensräume mitteleuropäischer Spinnen. Charakterisierung der Lebensräume der häufigsten Spinnenarten Mitteleuropas und der mit diesen vergesellschafteten Arten – Miscellanea Faunistica Helvetiae 4: 1-459 - Helsdingen PJ van 2021 Araneae. In: Fauna Europaea version 2017.06 – (link) (09.12.2021) - Köhler D & Tembrock G 1987 Akustische Signale bei der Wolfsspinne Hygrolycosa rubrofasciata (Arachnida: Lycosidae) – Zoologischer Anzeiger 219:147–153. - Kronestedt T 1984 Sound production in the wolf spider Hygrolycosa rubrofasciata (Ohlert) (Araneae, Lycosidae) – Fauna och flora 79(3):97-107. - Kronestedt T 1996 Vibratory communication in the wolf spider Hygrolycosa rubrofasciata (Araneae, Lycosidae) – Revue Suisse de Zoologie Suppl. 1996:341-354. - Muster C 2021 Artenportrait Trommelwolf in Rote-Liste-Zentrum. (link) (21.12.2021) - Nentwig W, Blick T, Bosmans R, Gloor D, Hänggi A & Kropf C 2021 araneae – Spiders of Europe, version 12.2021 – (link) (09.12.2021). doi: 10.24436/1 - Reichholf JH & Steinbach G 1997 Die grosse Enzyklopädie der Insekten, Spinnen- und Krebstiere, Band 1. Bertelsmann Lexikon Verlag Gütersloh. 360 pp. - World Spider Catalog 2021 World Spider Catalog, version 22.5. Natural History Museum Bern – (link) (09.12.2021)  

Spinne des Jahres 2022

Trommelwolf - Hygrolycosa rubrofasciata (Ohlert, 1865)     Information Der Trommelwolf, Hygrolycosa rubrofasciata (Ohlert, 1865), gehört zur Familie der Wolfspinnen (Lycosidae). Diese Spinnenfamilie zählt weltweit 2440 Arten, in Europa sind 352 Arten bekannt. In der Gattung Hygrolycosa (Sumpfwölfe) gibt es weltweit nur fünf Arten, in Europa zwei, wobei Hygrolycosa strandi ausschließlich in Griechenland vorkommt. Somit ist in Mitteleuropa der Trommelwolf der einzige Vertreter dieser Gruppe.     Verbreitung, Lebensraum und Gefährdung Der Trommelwolf ist paläarktisch verbreitet. In Mitteleuropa bzw. Österreich ist die Art vornehmlich an die planar-kolline Höhenstufe (bis 800m Seehöhe) gebunden. Es handelt sich um eine der seltensten Spinnen Österreichs mit nur wenigen Nachweisen aus Vorarlberg, der Steiermark und dem Burgenland, bedingt auch durch den speziellen Lebensraum. Hygrolycosa rubrofasciata bevorzugt nasse Habitate und ist daher nur in ausgewählten, naturnahen Standorten wie etwa in Mooren, Sumpf-, Nass- und Feuchtwiesen oder in feuchten (Schlucht-)Wäldern anzutreffen. Durch die zunehmende Bedrohung und Zerstörung vieler seiner bevorzugten Lebensräume steht der Trommelwolf daher auf der Roten Liste bedrohter Tier- und Pflanzenarten, in Österreich gilt er als vom Aussterben bedroht, in Deutschland als gefährdet.     Beschreibung Die Körperlänge von Hygrolycosa rubrofasciata beträgt 5 – 6 mm. Eine Unterscheidung der Geschlechter ist nicht – wie oft bei Spinnen – über die Körpergröße (wobei die Weibchen meist größer sind), sondern durch die unterschiedliche Färbung und Zeichnung gegeben. Die Männchen sind fast schwarz, der Vorderkörper mit drei undeutlichen hellen Längsbinden, der Hinterkörper dunkelbraun-schwarz mit vier verbundenen Längsreihen weißer Punkte, die Beine zweifarbig, schwarz-hellbraun. Die Weibchen haben einen hellbraunen Vorderkörper mit zwei dunklen bzw. drei hellen Längsbinden, des Weiteren zwei schmälere Fleckenreihen, und auch einen helleren Hinterkörper. Die Beine sind hellbraun mit dunklen Punkten.     Lebensweise Der Trommelwolf baut wie die meisten Wolfspinnen kein eigenes Netz, sondern wartet als tagaktiver Lauerjäger auf seine Beute, vornehmlich Insekten. Zur Balz im Frühjahr trommeln die männlichen Tiere mit ihrem Hinterleib auf trockene Blätter und erzeugen dadurch ein auch für den Menschen hörbares, „schnurrendes“ Trommelgeräusch, welches dieser Spinne auch zu Ihrem deutschen Namen verholfen hat. Nach der Paarung legen die Weibchen ungefähr 60 Eier in den Kokon. Generell sind Wolfspinnen-Weibchen für ihre fürsorgliche Brutpflege bekannt. Sie tragen ihren Kokon an den Spinnwarzen angeheftet und führen ihn ständig mit sich herum. Nach dem Ausschlüpfen der Jungen klettern diese meist auf den Rücken der Mutter und werden von ihr mitgetragen. Bei Hygroylosa rubrofasciata ist dieses Verhalten in einem Aspekt abweichend: hier halten sich die Jungtiere nämlich nicht am Rücken der Mutter, sondern am leeren Kokon fest – möglicherweise eine Anpassung an den nass-feuchten Lebensraum. Ausgewachsen kommt der Trommelwolf von März bis November vor, wobei die Männchen meist nach der Paarung sterben, die Weibchen aber oft noch den Winter überdauern können.     Ähnliche Art In (Mittel-)Europa kommt der Trommelwolf als einzige Art seiner Gattung vor und ist auch aufgrund der Färbung und Zeichnung einigermaßen gut zu bestimmen. Von ungeübten Beobachtern könnte Hygrolycosa rubrofasciata eventuell mit Zora spinimana, dem Gewöhnlichen Stachelbein (Familie Miturgidae – Wanderspinnen), die in ähnlichen Lebensräumen lebt, verwechselt werden.     Warum wurde der Trommelwolf zur Europäischen Spinne des Jahres gewählt? Mit dieser stark gefährdeten Art, die in Österreich sogar vom Aussterben bedroht ist, soll auf die Bedrohung und Zerstörung entsprechender Lebensräume – in diesem Fall speziell auf das Austrocknen der Moore, hingewiesen werden. Dies umso mehr, als Moore auch in Hinblick auf den Klimawandel in ihrer Rolle als Kohlenstoffspeicher immer wichtiger werden. Zudem ist es spannend und kurios genug, dass man eine Spinne trommeln hören kann. Und auch das Verhalten der Jungtiere, nämlich nach dem Schlüpfen auf dem Kokon zu bleiben, ist eine Seltenheit bei Wolfspinnen. Mit der Wahl der Spinne des Jahres soll aber nicht nur eine „wenig beliebte“ Tiergruppe ins rechte Licht gerückt und auf einen bedrohten Lebensraum hingewiesen werden, sondern gleichzeitig erhoffen sich die Wissenschaftler, Daten zur aktuellen Verbreitung zu bekommen. In diesem Sinne: erfreuen Sie sich an der Spinne des Jahres und helfen Sie mit ihrer Fundmeldung oder ihrem Foto bei der Dokumentation dieser Art. Gewählt wurde die „Europäische Spinne des Jahres“ von 84 Arachnologen aus 27 europäischen Ländern. Die Koordination der Wahl liegt beim Naturhistorischen Museum Wien, in Zusammenarbeit mit der Arachnologischen Gesellschaft (AraGes) und der European Society of Arachnology (ESA).     Christoph Hörweg

Vuoden hämähäkki 2022 Rummuttajasusihämähäkki Hygrolycosa rubrofasciata (Ohlert, 1865)   Rummuttajasusihämähäkki, Hygrolycosa rubrofasciata (Ohlert, 1865), kuuluu juoksuhämähäkkien heimoon (Lycosidae). Lajista harrastajat ovat käyttäneet viime aikoina myös nimeä “rumpalirevokki”.  Juoksuhämähäkkien heimoon kuuluu noin 2450 lajia maailmanlaajuisesti, näistä noin 350 tunnetaan Euroopasta. Hygrolycosa-suvussa on kaikkiaan vain viisi lajia, joista ainoastaan  rummuttajasusihämähäkki esiintyy Keski- ja Pohjois-Euroopassa. Lisäksi toinen laji elää mahdollisesti Kreikassa. Hygrolycosa rubrofasciata on levinnyt kautta Palearktisen vyöhykkeen. Euroopassa lajia tavataan alankoalueilla ja matalilla vuorilla (Keski-Euroopassa 800 m korkeuteen merenpinnasta). Suomessa sitä tavataan lähes koko maassa Metsä-Lappiin asti. Laji on erikoistunut kosteisiin, soistuneisiin elinympäristöihin. Niinpä sitä tavataan erilaisilla soilla, kosteilla niityillä ja soistuneissa metsissä. Koska lajin suosimia habitaatteja uhkaa monin paikoin ihmistoiminta, on rummuttajasusihämähäkki arvioitu eräissä maissa uhanalaiseksi Punaisen listan lajiksi, esimerkiksi Itävallassa ja Saksassa. Meillä Suomessa laji ei ole uhanalainen, vaan se on  luokiteltu elinvoimaiseksi.   Lajin ruumiin pituus on 5-6 mm. Sukupuolten välillä ei ole kokoeroa – kuten on usein hämähäkeillä (tavallisesti naaraat ovat suurempia) - mutta väreissä ja kuvioissa on eroja. Koiraat ovat tummia, melkein mustia.  Niiden eturuumissa on kolme heikosti näkyvää vaaleaa pituusjuovaa, takaruumiis on tummanruskea tai musta, ja siinä on neljä riviä vaaleita pilkkuja. Raajat ovat melkein mustat, kärkijaokkeet vaaleammat (ruskeat). Naaraiden eturuumis on vaalean ruskea tai punaruskea ja siinä on kolme selvästi näkyvää vaaleaa pituusjuovaa, joissa reunimmaisissa on pieniä tummiä täpliä. Takaruumis on myös vaaleanruskea ja kuviointi muistuttaa koiraan vastaavaa, raajat ovat vaaleanruskea ja täplikkäät.   Kuten useimmat muutkin juoksuhämähäkkilajit, rummuttajasusihämähäkki ei kudo pyyntiverkkoja vaan on päiväsaikaan aktiivinen saaliinsa väijyjä, pyydystäen pääasiassa hyönteisiä. Paritteluaikaan keväällä koiraat rummuttavat takaruumillaan kuivia lehtiä saaden aikaan äänen, joka on jopa ihmisen kuultavissa “surisevana” rummutuksena. Tästä johtuu luonnollisesti lajin nimi. Rummutus liittyy sukupuolivalintaan, ja sitä on tutkittu mm. Jyväskylän yliopistossa. Parittelun jälkeen naaraat munivat noin 60 munaa seitistä kutomaansa munakoteloon (munapalloon). Juoksuhämähäkkien naaraat ovat tunnettuja huolellisesta jälkeläistensa hoidosta. Ne kiinnittävät munapallon kehruunystyihinsä ja kuljettvat sitä mukanaan. Kun nuoret hämähäkit kuoriutuvat ne kiipeävät naaraan selkään ja kulkevat siten emonsa mukana. Hygrolycosa rubrofasciatan kohdalla tilanne on hieman erilainen; hämähäkin nuoret poikaset eivät tartu emonsa selkään vaan tyhjään munakoteloonsa – se on mahdollisesti sopeutuma kosteaan elinympäristöön. Aikuisia rummuttajasusihämähäkkejä tavataan meillä huhtikuulta lokakuulle. Koiraat kuolevat tavallisesti parittelun jälkeen, mutta naaraat voivat selvitä talven yli.   Hygrolycosa rubrofasciata on ainoa sukunsa edustaja Keski-ja Pohjois-Euroopassa, ja naaras on suhteellisen helposti tunnistettavissa värityksensä perusteella. Kokematon havainnoija voi kuitenkin sekoittaa sen okajalkahämähäkkiin Zora spinimana (heimosta Miturgidae), joka elää samanlaisissa elinympäristöissä. Nämä lajit erottaa kuitenkin helposti niiden silmien koosta ja niiden sijainnista.   Miksi rummuttajasusihämähäkki valittiin eurooppalaiseksi vuoden hämähäkiksi? Laji on uhanalainen etelämpänä, esimerksi Itävallasssa lähellä sukupuuttoon häviämistä. Siksi haluttiin tuoda julkisuuteen sen elinympäristöjen tuhoutumisen uhka ihmisen toimesta eli soiden kuivaaminen. Asia on erityisen huomion arvoinen nyt ilmastomuutoksen aikana, koska suot ovat osoittautuneet hyvin tärkeiksi hiilinieluiksi. Lisäksi Hygrolycosa rubrofasciata-koiraiden rummutuksen käyttö kosintamenoissa on hyvin kiinnostavaa, kuten myös nuorten juuri kuoriutuneiden jälkeläisten tarttuminen tyhjään munakoteloon äitinsä selän asemasta. Vuoden hämähäkin valinnalla tutkijat pyrkivät tuomaan esiin tämän “vähemmän suositun” eläinryhmän merkittävyyttä. Tutkijat toivovat myös ajantasaista tietoa lajin esiintymisestä, erityisesti maissa joissa se on uhanalainen. Toivottavasti nautit vuoden hämähäkin seuraamisesta.   Eurooppalaisen vuoden hämähäkin on valinnut 84 araknologia (hämähäkkien tutkijaa) 27 Euroopan maasta. Äänestyksen on koordinoinut Wienin Luonnonhistoriallinen museo yhdessä saksankielisen hämähäkkiseuran (Arachnologische Gesellschaft, AraGes) ja Euroopan hämähäkkitutkijain seuran (European Society of Arachnology, ESA) kanssa.   Christoph Hörweg & Seppo Koponen

Europejski Pająk Roku 2022 Krzecznik - Hygrolycosa rubrofasciata (Ohlert, 1865)   Informacje Hygrolycosa rubrofasciata (Ohlert, 1865) należy do rodziny pogońcowatych (Lycosidae), obejmującej 2440 gatunków, 352 znane są z Europy. W Polsce odnotowano dotychczas 66 gatunków. Rodzaj Hygrolycosa reprezentowany jest zaledwie przez 5 gatunków, 2 występują w Europie. Tegoroczny zwycięzca ma szeroki zasięg geograficzny, natomiast Hygrolycosa strandi stwierdzano wyłącznie w Grecji.   Rozmieszczenie, środowisko życia, zagrożenia Hygrolycosa rubrofasciata jest gatunkiem o zasięgu palearktycznym. W Centralnej Europie zamieszkuje równiny i pogórza do wysokości 800 metrów n.p.m. W niektórych krajach należy do rzadszych pająków, a nawet miewa status gatunku zagrożonego wyginięciem. Na przykład w Austrii występuje tylko w Vorarlberg (Styria) i w Burgenland. W Polsce odnotowywany jest z rozproszonych stanowisk w całym kraju. Preferuje torfowiska, turzycowiska, wilgotne łąki i zarośla, olsy, łęgi i bory bagienne.   Opis W odróżnieniu od pająków sieciowych, u których samice są często znacznie większe od samców, u Hygrolycosa rubrofasciata długość ciała obu płci jest podobna i wynosi 5–6 mm. Samce są niemal czarne, głowotułów ma trzy słabo widoczne jasne, podłużne pasy, odwłok jest nieco jaśniejszy, z czterema podłużnymi rzędami białych plamek. Nogi są dwubarwne, czarne do brązowych. Głowotułów samic jest jasnobrązowy z trzema jaśniejszymi, podłużnymi liniami. Odwłok jest jasny, a nogi bladobrązowe z ciemnymi plamami. Co ważne, ubarwienie Hygrolycosa rubrofasciata wykazuje dość znaczny stopień zmienności, co uwidoczniono na fotografiach.   Sposób życia Podobnie jak większość pogońców, tegoroczny zwycięzca nie buduje sieci. Poluje aktywnie bądź z zasadzki w ciągu dnia. Jego ofiarami są inne stawonogi, głównie owady. W czasie sezonu godowego samce przywabiają samice, bębniąc odwłokiem o suche liście (stąd angielska nazwa drumming wolf spider – czyli bębniący pogoniec). Dźwięk słyszalny jest nawet dla ludzkiego ucha, a bębniące osobniki można spotkać od marca do listopada. Po zalotach samce zwykle giną, natomiast samice często przeżywają zimę. Kokony zawierają ok. 60 jaj. Samice przyczepiają je do kądziołków i noszą po okolicy, zapewniając ochronę i optymalne warunki inkubacji. Prawie u wszystkich Lycosidae młode po wykluciu wdrapują się na grzbiet matki. U Hygrolycosa rubrofasciata pozostają na powierzchni kokonu przez 2-5 dni, a następnie rozpraszają się.   Podobne gatunki W Centralnej Europie krzecznik jest jedynym reprezentantem rodzaju Hygrolycosa. Stosunkowo łatwo go rozpoznać po ubarwieniu, ale niedoświadczony obserwator może go pomylić z Zora spinimana (rodzina Miturgidae) - zwłaszcza, że oba występują w podobnych, wilgotnych środowiskach.   Dlaczego krzecznik został tegorocznym zwycięzcą? Po pierwsze, jest gatunkiem wskaźnikowym zachodzących w środowisku zmian. Dotyczy to terenów podmokłych, w tym torfowisk, które w Europe Środkowej mają endemiczny i reliktowy charakter. Ich degradacja stanowi nie tylko zagrożenie dla żyjących tam rzadkich gatunków roślin i zwierząt, ale powoduje uwalnianie się ogromnych ilości dwutlenku węgla i metanu, co wpływa na postępujące ocieplanie klimatu. Drugi powód wyboru ma związek z ciekawymi zachowaniami godowymi (bębnienie) i macierzyńską opieką samic nad kokonami. Uwagę zwraca także zachowanie młodych, które po wykluciu pozostają na ściankach pustego kokonu. Wreszcie, wybór Hygrolycosa rubrofasciata Europejskim Pająkiem Roku ma zachęcić do podjęcia bardziej szczegółowych badań dotyczących jego rozmieszczenia i biologii. Zapewne pozwoli także na sformułowanie zaleceń co do ochrony zagrożonych siedlisk.   Europejski Pają Roku 2022 został wybrany w drodze głosowania 84 arachnologów z 27 europejskich krajów. Koordynatorem projektu było Natural History Museum of Vienna, we współpracy z Arachnologische Gesellschaft (AraGes) i European Society of Arachnology (ESA).   Christoph Hörweg   Osoba kontaktowa projektu ESY Dr Milan Řezáč, Biodiversity Lab, Crop Research Institute, Drnovská 507 16106 Praha 6 – Ruzyně, Czech Republic, rezac(a)vurv.cz   Kraje uczestniczące w projekcie Albania, Austria, Belgia, Bułgaria, Chorwacja, Dania, Francja, Finlandia, Hiszpania, Holandia, Irlandia, Liechtenstein, Luxemburg, Macedonia, Niemcy, Norwegia, Polska, Portugalia, Czechy, Serbia, Słowacja, Słowenia, Szwajcaria, Szwecja, Węgry, Wielka Brytania, Włochy.   Instytucje wspierające projekt ESY - ABEL - Belgische Arachnologische Vereniging (link) - AGES - Arachnologische Gesellschaft (link) - BAS - The British Arachnological Society (link) - CAS - Česká arachnologická společnost (link) - ESA - European Society of Arachnology (link) - GIA - Grupo Ibérico de Aracnología GIA (link) - NATURDATA - Biodiversidade online (link) Galerie zdjęć - spiderling.de (link) - Wiki of the Spinnen-Forum (link) - Wikimedia commons (link) - Arachno (link)   Mapy rozmieszczenia Europa – (link) Austria – (link) Republika Czeska – (link) Dania – (link) Niemcy – (link) Wielka Brytania – (link) Włochy – (link) Szwajcaria – (link)   Literatura  Arachnologische Gesellschaft e.V. 2021 Atlas der Spinnentiere Europas (Arachnida: Araneae, Opiliones, Pseudoscorpiones, Amblypygi, Solifugae, Scorpiones, Schizomida) für Hygrolycosa rubrofasciata – (link) (09.12.2021) Arachnologische Gesellschaft e.V. 2021 Wiki des Spinnen-Forums – (link) (09.12.2021) Bellmann H 2016 Der Kosmos Spinnenführer. Frackh-Kosmos Stuttgart. 429 pp. Blick T, Bosmans R, Buchar J, Gajdoš P, Hänggi A, Helsdingen P van, Růžička V, Staręga W & Thaler K 2004 Checkliste der Spinnen Mitteleuropas. Checklist of the spiders of Central Europe. (Arachnida: Araneae). Version 1. Dezember 2004 Braun R 1976 Zur Autökologie und Phänologie einiger für das Rhein-Main-Gebiet und die Rheinpfalz neuer Spinnenarten (Arachnida: Araneida) – Jahrbücher des Nassauischen Vereins für Naturkunde 103:24-68. Breitling R, Merches E, Muster C, Duske K, Grabolle A, Hohner M, Komposch C, Lemke M, Schäfer M & Blick T 2020 Liste der Populärnamen der Spinnen Deutschlands (Araneae) – Arachnologische Mitteilungen 59:38-60. doi: 10.30963/aramit5907 Buchar J & Thaler K 1995 Die Wolfspinnen von Österreich 2: Gattungen Arctosa, Tricca, Trochosa (Arachnida, Araneida: Lycosidae) - Faunistisch-tiergeographische Übersicht – Carinthia II 185./105.:481-498. CSCF (Centre Suisse de Cartographie de la Faune) 2019 Fauna der Schweiz – Spinnentiere oder Arachniden (Skorpione, Pseudoskorpione, Spinnen, Weberknechte, Milben) – (link) bzw. Verbreitungskarte für Hygrolycosa rubrofasciata(link) (07.12.2020) Deutsche Digitale Bibliothek 2021 Kultur und Wissen online, Tonaufnahmen, Tierstimmenarchiv vom Museum für Naturkunde Berlin: Hygrolycosa rubrofasciata. (link) (21.12.2021) Dolejš P 2013 Do really all wolf spiders carry spiderlings on their opisthosomas? The case of Hygrolycosa rubrofasciata (Araneae: Lycosidae) – Arachnologische Mitteilungen 45:30-35. doi: 10.5431/aramit4507 Foelix RF 2015 Biologie der Spinnen. Edition Chimaira, Frankfurt am Main. 430 pp. Hänggi A, Stöckli E & Nentwig W 1995 Lebensräume mitteleuropäischer Spinnen. Charakterisierung der Lebensräume der häufigsten Spinnenarten Mitteleuropas und der mit diesen vergesellschafteten Arten – Miscellanea Faunistica Helvetiae 4: 1-459 Helsdingen PJ van 2021 Araneae. In: Fauna Europaea version 2017.06 – (link) (09.12.2021) Köhler D & Tembrock G 1987 Akustische Signale bei der Wolfsspinne Hygrolycosa rubrofasciata (Arachnida: Lycosidae) – Zoologischer Anzeiger 219:147–153. Kronestedt T 1984 Sound production in the wolf spider Hygrolycosa rubrofasciata (Ohlert) (Araneae, Lycosidae) – Fauna och flora 79(3):97-107. Kronestedt T 1996 Vibratory communication in the wolf spider Hygrolycosa rubrofasciata (Araneae, Lycosidae) – Revue Suisse de Zoologie Suppl. 1996:341-354. Muster C 2021 Artenportrait Trommelwolf in Rote-Liste-Zentrum. (link) (21.12.2021) Nentwig W, Blick T, Bosmans R, Gloor D, Hänggi A & Kropf C 2021 araneae – Spiders of Europe, version 12.2021 – (link) (09.12.2021). doi: 10.24436/1 Reichholf JH & Steinbach G 1997 Die grosse Enzyklopädie der Insekten, Spinnen- und Krebstiere, Band 1. Bertelsmann Lexikon Verlag Gütersloh. 360 pp. World Spider Catalog 2021 World Spider Catalog, version 22.5. Natural History Museum Bern – (link) (09.12.2021)   Tłumaczenie i redakcja tekstu: prof. dr hab. Marek Żabka

Evropski pajek leta 2022 Rdečeprogasti vlagoljubni volkec - Hygrolycosa rubrofasciata (Ohlert, 1865)   Informacije Rdečeprogasti vlagoljubni volkec, vrsta Hygrolycosa rubrofasciata (Ohlert, 1865), spada v družino pajkov volkcev (Lycosidae). Po vsem svetu ta družina pajkov obsega 2440 vrst, od tega je v Evropi znanih 352 vrst. Rodu Hygrolycosa po vsem svetu pripada le pet vrst. Dve od njih najdemo v Evropi, od tega vrsto Hygrolycosa strandi le v Grčiji. Tako je rdečeprogasti vlagoljubni volkec edini predstavnik te skupine v srednji Evrope.   Razširjenost, habitat, ogroženost Rdečeprogasti vlagoljubni volkec je razširjen po celotni Palearktiki. V srednji Evropi ga običajno najdemo na ravnicah in gričevjih (do 800 m nadmorske višine). V Sloveniji je vrsta redko najdena in znana samo iz Krasa. Vrsta Hygrolycosa rubrofasciata najpogosteje najdemo na vlažnih rastiščih, kot so barja, močvirja ter vlažni travniki in gozdovi. Zaradi vse večjih posegov in celo uničevanja teh habitatov, je rdečeprogasti vlagoljubni volkec pogosto uvrščen na Rdeči seznam ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. V Sloveniji vrsta zaradi slabe poznanosti ni uvrščena na podobne sezname.   Opis Dolžina telesa pri vrsti Hygrolycosa rubrofasciata je 5 – 6 mm. Velikostne razlike med spoloma ni, čeprav je to pri pajkih pogosto (običajno so samice večje). Razlike med spoloma opazimo v obarvanosti. Samci so skoraj črni. Vzdolž glavoprsja potekajo tri blede proge. Trebušna stran je temno rjava do črna, vzdolžno s štirimi povezanimi vrstami belih lis. Noge so dveh barv, najprej črne, proti koncu pa postajajo rjave. Glavoprsja samic je svetlo rjav do oranžno rjavo, s tremi vzdolžnimi, bledimi progami in dvema tankima vrstama lis. Tudi trebušni del samic je bled, noge so bledo rjave s temnimi lisami. Iz obarvanosti samic in vlažnega življenjskega okolja verjetno izvira njihovo znanstveno ime, ki se odraža tudi v navadnem slovenskem imenu.   Način življenja Kot večina pajkov volkcev, tudi rdečeprogasti vlagoljubni volkec ne gradi lovilne mreže, ampak je kot plenilec iz zasede aktiven podnevi, ko čaka na svoj plen, predvsem žuželke. V času parjenja, ki je spomladi, samci s trebuhom bobnajo po suhih listih in s tem generirajo zvok, ki je slišen celo ljudem in podoben bobnajočemu "predenju". Od tod navadno ime vrste v nekaterih tujih jezikih, ki bi ga lahko prevedli v »bobnajoči pajek volkec«. Po parjenju samice v jajčno vrečko odložijo okoli 60 jajčec. Samice pajkov volkcev so splošno znane po skrbni negi zaroda. Vrečko z jajci (kokon) pritrdijo na predilne bradavice in ga nosijo s seboj. Ko se mladiči izležejo, se običajno povzpnejo na materin hrbet, kjer ostanejo še nekaj časa. Pri vrsti Hygroylosa rubrofasciata je v tem vedenju majhna razlika. Tu se pajkici ne držijo materinega hrbta, ampak se namesto tega primejo za prazno jajčno vrečko – morda kot prilagoditev njihovim vlažnim habitatom. Odrasle rdečeprogaste vlagoljubne volkce lahko najdemo od marca do novembra. Samci običajno umrejo kmalu po parjenju, samice pa pogosto preživijo zimo.   Podobne vrste V (srednji) Evropi je rdečeprogasti vlagoljubni volkec edina vrsta v svojem rodu in ga je dokaj enostavno prepoznati na podlagi njegove barve in barvnih vzorcev. Za neizkušene opazovalce bi lahko vrsto Hygrolycosa rubrofasciata zamenjali z vrsto Zora spinimana (družina Miturgidae), ki jo najdemo v podobnih habitatih.   Zakaj je bil rdečeprogasti vlagoljubni volkec izbran za evropskega pajka leta? Ta zelo ogrožena vrsta, ki je v mnogih državah tik pred izumrtjem, bi morala vzbuditi pozornost o negativnih učinkih habitatov – v tem primeru na izsušitev močvirij in barij. To je še posebej pomembno v zvezi s podnebnimi spremembami, saj se je izkazalo, da so barja lahko še posebej pomemben vir shranjevanja ogljika. Poleg tega je vedno razburljivo srečati tega redkega pajka, slišati kako bobna, pa tudi vedenje mladičev je med pajki volkci nenavadno. Z izbiro pajka leta v središče pozornosti postavljamo v javnosti »manj priljubljeno« živalsko skupino in poskušamo pritegniti pozornost na ogrožene habitate te vrste. Obenem upamo, da bodo raziskovalci o njeni razširjenosti prispevali najnovejše informacije. V tem kontekstu uživajte v pajku leta in nam pomagajte z informacijami o novih najdbah ali fotografijami, ki bi nam pomagale dokumentirati to vrsto.   Evropskega pajka leta izbira 84 arahnologov iz 27 evropskih držav. Glasovanje usklajuje Prirodoslovni muzej na Dunaju, v sodelovanju z društvom Arachnologische Gesellschaft (AraGes) in Evropskim arahnološkim združenjem (ESA). Christoph Hörweg & Matjaž Gregorič