2023 Cheiracanthium punctorium

Spider of the year 2023

Nurse’s thorn finger

Cheiracanthium punctorium (Villers, 1789)

Cheiracanthium punctorium (photo: Hubert Höfer).

Information

The Nurse’s thorn finger, Cheiracanthium punctorium (Villers, 1789), belongs to the family Cheiracanthiidae. This spider family has 363 species worldwide, of which 35 are known from Europe. In the genus Cheiracanthium (yellow sac spiders) there are 10 species in Austria, 12 in Germany and 7 in Switzerland

Distribution, habitat and endangered status

Cheiracanthium punctorium is distributed across the Palearctic from Europe to Central Asia. In Central Europe the species occurs predominantly in planes and foothills at altitudes up to 800 m above sea level. There are, however, records at higher altitudes up to 1000 m. The species lives mostly in the herb and shrub layers of warm, open habitats, but also in wet areas of rarely used meadows. In Austria the species is not considered endangered, but in several German states it is placed on the Red List.

Contacts

Maps and Photos

Literature

Information in other languages

--ALDEITPLSI

Merimanga e Vitit 2023 Cheiracanthium punctorium (Villers, 1789)   Cheiracanthium punctorium (Villers, 1789) i përket familjes Cheiracanthiidae. Në mbarë botën, kjo familje ka 363 lloje, nga të cilat 35 lloje janë të njohura në Evropë. Gjinia Cheiracanthium (merimangat thes verdhë) pёrfaqёsohet me 7 lloje në Shqipëri.   Shpërndarja, habitati, statusi i rrezikimit. Cheiracanthium punctorium është e shpërndarë pёrgjatё rajonit Palearktik, nga Evropa deri nё Azinё Qendrore. Në Evropë ky lloj është gjetur më së shumti në rrafshinat dhe faqet e kodrave deri në 800 m mbi nivelin e detit. Sidoqoftё, ka edhe rekorde tё pranisё sё tyre nё lartёsi mё tё mёdha, deri nё 1000 m. Kjo merimangё jeton mё sё shumti nё bimёsinё e ulёt dhe tё shkurretave tё zonave tё ekspozuara mirё ndaj diellit dhe tё hapura, por mund tё gjenden edhe nё livadhe me lagёshti. Në Shqipёri ky lloj nuk ёshtё i rrezikuar, por nё disa shtete tё Evropёs Qendrore ndodhet nё Listёn e Kuqe. Përshkrimi. Gjatësia e trupit të femrёs sё Cheiracanthium punctorium është rreth 10-15 mm, ndёrsa meshkujt janё pak mё tё vegjёl (7.5-12 mm). Cefalotoraksi ka ngjyrim kafe-jeshile, ndonjёherё mund tё jetё plotёsisht portokalli, deri nё tё kuqe. Pjesёt e gojёs janё shumё tё gjata dhe robuste. Ato kanё njё pjesё bazale tё kuqe, dhe njё dhemb tё zi, tё mprehtё, me strukturё si gjilpёrё. Abdomeni i zbehtё i verdhё-jeshil, shpesh ka njё shenjё tё errёt formё zemre e cila vazhdon deri nё mesin e abdomenit, por ndonjёherё mund edhe tё mungojё. Kёmbёt janё tё verdha dhe me skajet e tyre mё tё errёta. Cifti i pёrparmё i kёmbёve ёshtё i zgjatur, i cili pёrdoret dhe si tipar ndarёs i gjinisё Cheiracanthum, me p.sh merimangat e gjinisё Clubiona. Mënyra e jetesës. Ch. punctorium janё merimanga kryesisht nokturne dhe nuk ndërtojnë një rrjet për të kapur prenё e tyre. Ato janё aktive nё kёrkim tё presё së tyre, tё cilёn pasi e kapin e mposhtin me një pickim helmues. Falë nofullave të tyre të mëdha dhe të fuqishme, kёto merimanga mund tё kapin insekte të mëdha si karkaleca ose murgeshёza. Merimangat e kalojnë ditën në strehёn e tyre të rrumbullakosur të mëndafshtё, zakonisht në bimësi të ulët, shkurre ose nën gurë. Ato mund tё gjenden kryesisht në zona të hapura të papërdorura, veçanërisht në barin e gjatë, në hapёsirat mes pyjeve, nё tokё tё pakultivuar dhe nё livadhe, si dhe në skajet e shtigjeve dhe nё brigjet e lumenjve. Në mes të verёs, femrat subadulte ndërtojnë dhoma shumë të dukshme ku ndodh shtrimi i vezёve, me madhësi pothuaj sa tё njё veze pule, të cilat ndërthuren me bar, gjethe ose pjesё tё tjera bimore. Pranë kёtyre dhomave, meshkujt e pjekur seksualisht thurin strehёn e tyre të mëndafshtё. Sapo femra të arrijё pjekurinё seksuale, mashkulli shpёrthen nёpёr murin midis dy dhomave pёr tu ciftёzuar me femrёn. Pas kësaj, në Gusht, formohet kokoni me rreth 80-300 vezë. Gjatë kësaj periudhe strehёzat e femrave mbrohen në mënyrë agresive. Merimangat e vogla çelin 3-5 javë më vonë, nga mesi i Shtatorit deri në fillim të Tetorit. Ato largohen nga dhoma e shtrimit dhe dimёrojnё në dhomat e mëndafshta tё ndёrtuara afёr tokёs. Kёto dhoma kanё njё diametёr prej rreth 5 mm dhe ndёrtohen nga vetё tё vegjlit. Helmi. Ch. puntorium mund tё pickojё njerёzit vetёm nёse ata përpiqen ta kapin atё. Sidoqoftë, jetesa e vetmuar e kёtyre merimangave, zakonisht larg zonave tё banuara, e bёn takimin me njeriun relativisht të pamundur. Pickimi shkakton një dhimbje të menjëhershme intensive djegёse që arrin kulmin pas 5-20 minutash dhe mund të zgjasë për disa orë. Intensiteti i dhimbjes është i njёjtё me atё tё pickimit nga njё grerёz. Pickimi mund të shkaktojë simptoma të tilla si ënjtje e moderuar lokale, skuqje, kruarje, tё vjella dhe ethe tё lehtë. Nё lёkurё nuk shkaktohen ndryshime nekrotike. Nëse është e nevojshme, rekomandohet njё terapi mbёshtetёse. Lloje të ngjashme. Ky lloj dallohet lehtësisht nga llojet e ngjashme në Evropën Qendrore për shkak të madhёsisё dhe ngjyrosjes së saj të spikatur. Ajo mund tё ngatёrrohet vetëm me lloje të ngjashme tё merimangave tё familjes Clubionidae. Pse Cheiracanthium punctorium ёshtё zgjedhur si Merimanga Evropiane e Vitit? Nga njëra anë, një përfaqësues i kësaj familje të merimangave nuk është zgjedhur kurrë. Nga ana tjetër, kjo merimangё përmendet mjaft shpesh në media sepse shoqërohet gjithashtu me raste të pickimeve dhe për këtë arsye konsiderohet klinikisht e rёndёsishme. Megjithatё shumë shpesh këto janë thjesht hamendёsime, kështu që është shumё e rëndësishme të dokumentohen rastet përkatëse dhe të sigurohen informacione tё pёrgjithshme pёr këtë merimangë në mënyrë që të shmangni frikën e pabazuar. Duke zgjedhur Merimangën e Vitit, shkencëtarët shpresojnë që jo vetëm që do ti kushtohet vëmendje një grupi pak të njohur të kafshëve dhe habitateve të tyre të kërcënuara – nё kёtё rast vendet e hapura si livadhet dhe kullotat – por në të njëjtën kohë edhe për të mbledhur informacionin e përditësuar mbi shpërndarjen aktuale të saj. Në këtë kontekst, mund të shijoni këtë Merimangë të Vitit 2023 dhe të na ofroni ndihmë me të dhënat e vendndodhjes ose me dokumentime fotografike të këtij lloji. Merimanga Evropiane e Vitit është përzgjedhur nga 84 araknologë nga 27 shtete Evropiane. Kordinimi i votave është realizuar nga Muzeu i Historisë së Natyrës së Vjenës, së bashku me ‘Arachnologischec Gesellschaft’ (AraGes) dhe Shoqatën Evropiane të Araknologjisë. Christoph Hörweg & Blerina Vrenozi. Kontakt nё Shqipёri: Prof. Assoc. Dr. Blerina Vrenozi, Muzeu i Shkencave tё Natyrёs, Rr. Petro Nini Luarasi, Nd. 76-1, No. 2, 1010 Tiranë, Shqipёri. E-mail: blerina.vrenozi@fshn.edu.al

Spinne des Jahres 2023 Ammendornfinger, Cheiracanthium punctorium (Villers, 1789)   Information Der Ammendornfinger, Cheiracanthium punctorium (Villers, 1789), gehört zur Familie der Dornfingerspinnen (Cheiracanthiidae). Diese Spinnenfamilie zählt weltweit 363 Arten, von denen in Europa 35 bekannt sind. In der Gattung Cheiracanthium (Echte Dornfinger) gibt es in Österreich 10, in Deutschland 12 und in der Schweiz 7 Arten.   Verbreitung, Lebensraum und Gefährdung Der Ammendornfinger ist paläarktisch verbreitet, von Europa bis Zentralasien. In Mitteleuropa bzw. Österreich ist die Art vornehmlich an die planar-kolline Höhenstufe (bis 800m Seehöhe) gebunden, es gibt aber auch Nachweise in höheren Lagen (bis zu 1000m). Cheiracanthium punctorium lebt vor allem in der Kraut- und Strauchschicht warmer, offener Lebensräume, aber auch an feuchten Stellen in wenig genutzten Wiesen; in Österreich gilt die Art als nicht gefährdet, in Deutschland steht sie in einigen Bundesländern auf der Roten Liste.   Beschreibung Die Körperlänge von Cheiracanthium punctorium beträgt bei Weibchen 10 – 15 mm, die Männchen sind mit 7,5 – 12 mm etwas kleiner. Der Vorderkörper ist grünlich-braun, und kann mitunter auch völlig orange-rötlich sein. Die sehr kräftigen und langen Chelizeren besitzen rote Grundglieder und die Klaue weist eine schwarze Spitze auf. Der blass gelb-grünliche Hinterleib ist oft mit einem dunklen Spießfleck versehen, der bis zur Mitte des Hinterleibs reichen oder auch ganz fehlen kann. Die gelblichen Beine weisen schwarze Spitzen auf. Das erste Beinpaar ist verlängert, wodurch man Spinnen der Gattung Cheiracanthium auch von Sackspinnen der Gattung Clubiona unterscheiden kann.   Lebensweise Die vorwiegend nachtaktiven Tiere bauen zum Beutefang keine Netze. Sie schleichen sich an ihre Beutetiere heran und überwältigen sie mit einem Giftbiss. Der Ammendornfinger kann aufgrund seiner Größe und der kräftigen Chelizeren auch große Insekten, wie Heuschrecken oder Gottesanbeterinnen überwältigen. Die Tiere verbringen den Tag über in kugeligen Ruhegespinsten, meist in krautiger Vegetation, in Gestrüpp oder unter Steinen. Man findet sie vorwiegend in ungenutzten Offenlandbiotopen vor allem im hohen Gras und in Hochstauden, die Spinnen sind aber auch an Waldlichtungen, Ackerbrachen und Wiesen, sowie an Weg-, Grabenrändern und Bahndämmen zu finden.   Im Hochsommer bauen die subadulten Weibchen auffällige, hühnereigroße Brutgespinste, die mit Grashalmen, Blättern oder Stängeln verwoben sind. Gleich daneben spinnen reife Männchen ihr Ruhegespinst und sobald die Reifehäutung des Weibchens erfolgt ist, durchbricht das Männchen die Wand zwischen den beiden Gespinsten und es kommt zur Paarung. Dann erfolgt darin im August die Ablage von ca. 80-300 Eiern in einen Kokon. In diesem Zeitraum werden die Gespinste vom Weibchen sehr vehement/aggressiv verteidigt – wie eine Amme ihre Kinder, was dieser Spinne auch Ihren deutschen Namen eingetragen hat. „Dornfinger“ selbst bezieht sich auf einen langen, dünnen Dorn, den die Männchen an ihrem Taster tragen. Die Jungspinnen schlüpfen 3-5 Wochen später im Zeitraum von Mitte September bis Anfang Oktober, verlassen das Gespinst und überwintern in selbstgebauten, bodennahen Gespinsten, die einen ungefähren Durchmesser von 5mm aufweisen. Erwachsene Ammendornfinger sind vor allem im Juni bis Oktober aktiv.   Giftwirkung Diese Art kann Menschen beißen, vor allem wenn man versucht, das Tier zu fangen oder es versehentlich quetscht. Die versteckte Lebensweise des Ammendornfingers, meist weitab von menschlichen Wohnungen, macht jedoch einen Biss relativ unwahrscheinlich. Der Biss verursacht einen sofortigen stark brennenden Schmerz, der sein Maximum nach 5-20 Minuten erreicht und für einige Stunden anhalten kann. Die Schmerzintensität wird mit einem Wespenstich verglichen. Der Biss kann Symptome wie moderate lokale Anschwellung, Rötung, Juckreiz, Übelkeit und leichtes Fieber auslösten. Nekrotische Hautveränderungen werden nicht verursacht. Bei Bedarf ist eine symptomatische Therapie empfohlen.   Ähnliche Arten Von seinen in Mitteleuropa verwandten Arten kann man den Ammendornfinger recht gut aufgrund seiner prominenten Färbung und seiner auffälligen Größe unterscheiden. Verwechslungen können sich allenfalls mit ähnlich großen Arten aus der Familie der Sackspinnen (Cheiracanthiidae) ergeben.   Warum wurde der Ammendornfinger zur Europäischen Spinne des Jahres gewählt? Zum einen gab es aus dieser Spinnenfamilie noch nie einen Vertreter, andererseits wird diese Art relativ häufig in den Medien genannt, weil sie auch mit Bissfällen in Verbindung gebracht und daher als medizinisch relevant angesehen wird. Sehr oft sind es aber nur Vermutungen, umso wichtiger ist es daher, entsprechende Fälle zu dokumentieren und generell Fakten über diese Spinne aufzuzeigen, um unbegründete Furcht zu vermeiden.   Mit der Wahl der Spinne des Jahres soll aber nicht nur eine „wenig beliebte“ Tiergruppe ins rechte Licht gerückt und auf bedrohte Lebensräume – in diesem Fall offene trockene Standorte wie Wiesen, Weiden, Steppenrasen – hingewiesen werden, sondern gleichzeitig erhoffen sich die Wissenschaftler, Daten zur aktuellen Verbreitung zu bekommen. In diesem Sinne: erfreuen Sie sich an der Spinne des Jahres und helfen Sie mit ihrer Fundmeldung oder ihrem Foto bei der Dokumentation dieser Art.   Gewählt wurde die „Europäische Spinne des Jahres“ von 84 Arachnologen aus 27 europäischen Ländern. Die Koordination der Wahl liegt beim Naturhistorischen Museum Wien, in Zusammenarbeit mit der Arachnologischen Gesellschaft (AraGes) und der European Society of Arachnology (ESA).   Christoph Hörweg  

Ragno dell’anno 2023 Cheiracanthium punctorium (Villers, 1789)   Informazioni generali Cheiracanthium punctorium (Villers, 1789), appartiene alla famiglia Cheiracanthiidae. Questa famiglia di ragni conta 363 specie in tutto il mondo, di cui 35 note in Europa. Il genere Cheiracanthium (anche noti come ragni dei sacchi gialli) in Italia è rappresentato da 17 specie.   Distribuzione, habitat e conservazione Cheiracanthium punctorium è una specie distribuita in tutto il Paleartico, dall'Europa all'Asia centrale. In Europa la specie è presente prevalentemente in pianura e in area pedemontana ad altitudini fino a 800 m sul livello del mare. Vi sono, tuttavia, segnalazioni ad altitudini superiori, fino a 1000 m. La specie vive principalmente negli strati erbacei e arbustivi di zone ben esposte al sole e aperte, ma si può ritrovare anche in prati umidi. In Italia la specie non è considerata in pericolo, ma in diversi stati dell’Europa centrale è inserita in Lista Rossa.   Descrizione La lunghezza del corpo della femmina di Cheiracanthium punctorium è di circa 10-15 mm, i maschi sono leggermente più piccoli (7,5-12 mm). Il cefalotorace è bruno-verdastro e talvolta può anche essere completamente arancione, fino al rosso. L'apparato boccale molto robusto ha una parte basale rossa e l’uncino si presenta come una struttura affilata, nera, aghiforme. L'addome giallo-verde pallido ha spesso un segno cardiaco scuro che può raggiungere la metà dell'addome, ma può anche essere completamente assente. Le zampe sono giallastre con le estremità più scure. Il primo paio di zampe è molto allungato, un carattere che può essere utilizzato per differenziare il genere Cheiracanthium, ad esempio, dai ragni del genere Clubiona.   Storia naturale Questi ragni sono per lo più notturni e non costruiscono una tela per catturare le prede. Camminano attivamente verso la loro preda e poi la sopraffanno con un morso velenoso. Grazie alle grandi e potenti mascelle, questo ragno può catturare grossi insetti come cavallette o mantidi religiose. I ragni trascorrono la giornata in ritiri serici arrotondati, di solito nella bassa vegetazione, in cespugli o sotto le pietre. Si possono trovare principalmente in zone aperte, specialmente nell’erba alta, oppure nelle radure forestali, nei terreni incolti e nei prati, nonché sui bordi dei sentieri e sugli argini dei fiumi.   In piena estate, le femmine subadulte costruiscono camere di covata molto evidenti, quasi delle dimensioni di un uovo di gallina, che sono intrecciate con fili d'erba, foglie o steli. I maschi tessono i loro ricoveri serici direttamente accanto alla camera della covata. Non appena la femmina diventa matura sessualmente, il maschio sfonda il muro tra le due camere e ha luogo l'accoppiamento. Successivamente, in Agosto, la femmina depone 80-300 uova in un bozzolo. Durante questo periodo i ricoveri della femmina sono difesi in modo aggressivo. I giovani ragni schiudono 3-5 settimane dopo, da metà settembre a inizio ottobre, lasciano la camera di covata e svernano in camere di seta che costruiscono da soli vicino al suolo. Questi hanno un diametro di circa 5 mm.   Veleno Questa specie può mordere le persone, specialmente quando si cerca di catturare l'animale. Tuttavia, lo stile di vita solitario di questa specie, di solito lontano dalle zone antropizzate, rende l’incontro con l’uomo relativamente improbabile. Il morso provoca un intenso dolore bruciante immediato che raggiunge il picco dopo 5-20 minuti e può durare per diverse ore. L'intensità del dolore è riportata come una puntura di vespa. Il morso può causare sintomi quali gonfiore locale moderato, arrossamento, prurito, nausea e una leggera febbre. Non sono note necrosi della pelle. Se necessario, si raccomanda una terapia di supporto.   Specie simili Questa specie poò essere facilmente distinta dalle specie affini nell'Europa centrale grazie alla sua colorazione prominente e alle sue dimensioni. La confusione può sorgere solo con specie simili della famiglia dei Cheiracanthiidae.   Perché Cheiracanthium punctorium è stato votato ragno europeo dell'anno? Da un lato, non è mai stato scelto un rappresentante di questa famiglia di ragni. D'altra parte, questa specie è citata abbastanza spesso dai media perché è anche associata a casi di morsi ed è quindi considerata clinicamente significativa. Tuttavia, molto spesso si tratta solo di supposizioni non verificate, quindi è molto importante documentare i casi corrispondenti e fornire informazioni generali su questo ragno per evitare timori infondati.   Con l'elezione del ragno dell'anno non solo si dovrebbe portare in primo piano un gruppo di animali "meno popolare", ma anche stimolare l’attenzione verso habitat minacciati - in questo caso luoghi aperti e asciutti come prati, pascoli ed erba della steppa – e fornire dati agli scienziati sulla sua attuale distribuzione.   Il "ragno europeo dell'anno" è stato scelto da 84 aracnologi provenienti da 27 paesi europei. Il coordinamento spetta al Museo di Storia Naturale di Vienna, in collaborazione con la Società Aracnologica (AraGes) e la Società Europea di Aracnologia (ESA).   Christoph Hörweg e Marco Isaia  

Europejski Pająk Roku 2023 Kolczak zbrojny Cheiracanthium punctorium (Villers, 1789)   Informacje Kolczak zbrojny Cheiracanthium punctorium (Villers, 1789), należy do rodziny Cheiracanthiidae. W świecie liczy ona 363 gatunki, z tego 35 w Europie; wszystkie należą do rodzaju Cheiracanthium (yellow sac spiders). W Polsce stwierdzono 9 gatunków, w Austrii 10, w Szwajcarii 7, a w Niemczech 12.   Rozmieszczenie i środowisko życia Cheiracanthium punctorium jest gatunkiem palearktycznym, znanym od Europy po Azję Centralną. W Europie Środkowej spotykany jest głownie na nizinach, do wysokości 800 m n.p.m., choć odnotowano go też na stanowiskach sięgających 1000 m. Jeszcze 100 lat temu kolczak żył głównie w południowej części kontynentu, ale z powodu ocieplania się klimatu, poszerzył swój zasięg na północ – aż do Szwecji. Podobną tendencję wykazuje także w Polsce, choć ciągle jest gatunkiem niezbyt częstym. W przeszłości bywał mylony z Ch. virescens (Sundevall, 1833), Ch. oncognathum (Thorell, 1871) i Ch. erraticum (Walckenaer, 1802), więc niektóre krajowe stanowiska występowania wymagają weryfikacji. Kolczak zamieszkuje ciepłe i nasłonecznione łąki, pola, miedze, nieużytki, zręby, pobocza dróg i torów kolejowych, gdzie żyje wśród ziół, traw i niskich krzewów.   Opis Długość ciała sanic Cheiracanthium punctorium waha się od 10 do 15 mm, a samców od 7,5 do 12 mm. Głowotułów jest szarawobrązowy, czasami pomarańczowy – aż do czerwonego. Odwłok jest żółtozielony, często z ciemnym grzbietowym paskiem w przedniej części (tzw. cardiac mark). Masywne szczękoczułki są u nasady czerwonawe lub brązowe, a kolce jadowe ciemniejsze, ostre, igłowate. Nogi kolczaka są żółtawe, ciemniejsze w części dystalnej. Ich pierwsza para jest wyraźnie dłuższa, co różni Cheiracanthium od podobnych gatunków z rodzaju Clubiona (rodzina Clubionidae).   Sposób życia Kolczak zbrojny nie buduje sieci. Jest aktywnym łowcą, polującym głównie o zmroku i nocą. Ofiary atakuje potężnymi szczękoczułkami, wstrzykując jad. Może chwytać owady znacznych rozmiarów, np. szarańczaki, pasikoniki i modliszki. Dzień spędza w owalno-okrągłych oprzędach w wyższych częściach roślin, np. na pastorałowato zwiniętych kwiatostanach traw. Około połowy lipca kolczaki osiągają dojrzałość płciową. Wtedy samice budują duże, łatwo zauważalne oprzędy wielkości kurzego jaja, z wplecionymi fragmentami roślin i źdźbłami traw. W nich dochodzi do kopulacji, tu tez składany jest kokon, zawierający 80-300 jaj. Młode wylęgają się po 3-5 tygodniach, ale jeszcze przez kilka-kilkanaście dni pozostają razem z matką. Samica pilnuje inkubowanych jaj i świeżo wylęgłych młodych, przez cały ten czas nie pobiera pokarmu i wkrótce ginie. Młode opuszczają oprzęd we wrześniu i na początku października, rozpraszają się i rozpoczynają samodzielne życie. Zimę spędzają blisko gruntu, w niewielkich oprzędach o średnicy ok. 5 mm.   Ukąszenia i jad Kolczak zbrojny uchodzi za gatunek agresywny. Może ugryźć – zwłaszcza, gdy jest chwytany lub niepokojony. Skutkiem jest natychmiastowy intensywny, piekący ból, porównywalny do użądlenia osy lub szerszenia. Największe natężenie osiąga po 5–20 minutach i może trwać przez kilka godzin, a nawet kilka dni. W miejscu ugryzienia pojawia się też dość silny obrzęk, zaczerwienienie i swędzenie, a objawem ogólnym bywają nudności i niewielka gorączka. Zmian nekrotycznych nie zaobserwowano. Osoba pogryziona - zwłaszcza, gdy wystąpią niepokojące objawy - powinna pozostać pod obserwacją. Na szczęście, kolczak żyje zwykle z dala od człowieka, więc ryzyko ugryzienia jest niewielkie.   Podobne gatunki Dzięki większym rozmiarom ciała i ubarwieniu, kolczak zbrojny jest dość łatwo odróżnialny od innych środkowoeuropejskich gatunków z rodzajów Cheiracanthium i Clubiona.   Uzasadnienie wyboru Kolczak zbrojny został tegorocznym Europejskim Pająkiem Roku z kilku powodów. Po pierwsze, żaden gatunek z tej rodziny nie był dotychczas laureatem. Po drugie, kolczak często pojawia się w doniesieniach medialnych - jako prawdziwy lub domniemany sprawca bolesnych ugryzień. Po trzecie, pająk jest znacznych rozmiarów i wielkiej urody. Wreszcie, po czwarte, jego oprzędy i kokony są łatwo zauważalne w terenie i wyglądają efektownie. Tegoroczny wybór ma również zwrócić uwagę na istotną rolę suchych i ciepłych łąk, muraw, miedz czy nieużytków jasko potencjalnych miejsc występowania rzadkich gatunków pająków i owadów.   Mamy nadzieję, że tegoroczny zwycięzca spotka się z zainteresowaniem miłośników przyrody. Prosimy także o dostarczanie danych na temat jego rozmieszczenia i ciekawych aspektów biologii.   Europejski Pająk Roku 2023 został wybrany w głosowaniu 84 arachnologów z 27 krajów Europy.   Koordynatorem projektu jest Natural History Museum Vienna, we współpracy z Arachnological Society (AraGes) i European Society of Arachnology (ESA). Tekst: dr Christopher Hörweg   Tłumaczenie i redakcja polskiej wersji tekstu: prof. dr hab. Marek Żabka   Osoba kontaktowa projektu ESY Dr Milan Řezáč, Biodiversity Lab, Crop Research Institute, Drnovská 507, 161 06 Praha 6 – Ruzyně, Czech Republic, rezac@vurv.cz   Kraje uczestniczące w projekcie Albania, Austria, Belgia, Bułgaria, Chorwacja, Czechy, Dania, Francja, Finlandia, Hiszpania, Holandia, Irlandia, Liechtenstein, Luksemburg, Macedonia, Niemcy, Norwegia, Polska, Portugalia, Serbia, Słowacja, Słowenia, Szwajcaria, Szwecja, Węgry, Wielka Brytania, Włochy. Literatura - Arachnologische Gesellschaft e.V. 2022 Atlas der Spinnentiere Europas (Arachnida: Araneae, Opiliones, Pseudoscorpiones, Amblypygi, Solifugae, Scorpiones, Schizomida) für Cheiracanthium punctorium. - Arachnologische Gesellschaft e.V. 2022 Wiki des Spinnen-Forums. - Belik K., Rozwałka R. 2007. New data of Cheiracanthium punctorium (Villers, 1789) (Araneae: Miturgidae) and notes of distribution of this species in Poland. Przegląd zoologiczny, 51: 157–161. - Bellmann H. 2016. Der Kosmos Spinnenführer. Frackh-Kosmos, Stuttgart, 429 ss. - Blick T., Bosmans R., Buchar J., Gajdoš P., Hänggi A., Helsdingen P. van, Růžička V., Staręga W., Thaler K. 2004. Checkliste der Spinnen Mitteleuropas. Checklist of the spiders of Central Europe. (Arachnida: Araneae). Version 1. Dezember 2004. - Breitling R., Merches E., Muster C., Duske K., Grabolle A., Hohner M., Komposch C., Lemke M., Schäfer M., Blick T. 2020. Liste der Populärnamen der Spinnen Deutschlands (Araneae). Arachnologische Mitteilungen, 59:38-60. - CSCF (Centre Suisse de Cartographie de la Faune) 2019 Fauna der Schweiz – Spinnentiere oder Arachniden (Skorpione, Pseudoskorpione, Spinnen, Weberknechte, Milben) bzw. Verbreitungskarte für Cheiracanthium punctorium. - Foelix R. F. 2015. Biologie der Spinnen. Edition Chimaira, Frankfurt am Main, 430 ss. - Hänggi A., Stöckli E., Nentwig W. 1995. Lebensräume  mitteleuropäischer Spinnen. Charakterisierung der Lebensräume der häufigsten Spinnenarten Mitteleuropas und der mit diesen vergesellschafteten Arten. Miscellanea Faunistica Helvetiae, 4: 1-459. - Helsdingen P. J. van 2022.Araneae. In: Fauna Europaea version 2017.06. - Hogg B. N., Gillespie R. G., Daane K. M. 2010. Regional patterns in the invasion success of Cheiracanthium spiders (Miturgidae) in vineyard ecosystems. Biological Invasions, 12: 2499–2508. - Krehenwinkel H., Rödder D., Naparus-Aljančič M., Kuntner M. 2016. Rapid genetic and ecological differentiation during the northern range expansion of the venomous yellow sac spider Cheiracanthium punctorium in Europe. Evolutionary Applications, 9: 1229–1240. - Muster C., Herrmann A., Otto S., Bernhard D. 2008. Zur Ausbreitung humanmedizinisch bedeutsamer Dornfinger-Arten Cheiracanthium mildei und C. punctorium in Sachsen und Brandenburg (Araneae: Miturgidae). Arachnologische Mitteilungen, 35:13-20. - Nentwig W., Ansorg J., Bolzern A., Frick H., Ganske A-S., Hänggi A., Kropf C., Stäubli A. 2022. Spinnen – Alles, was man wissen muss. Springer, Berlin, 265 ss. - Nentwig W., Blick T., Bosmans R., Gloor D., Hänggi A., Kropf C. 2022. Araneae – Spiders of Europe, version 12.2022. - Reichholf J. H., Steinbach G. 1997. Die grosse Enzyklopädie der Insekten, Spinnen- und Krebstiere, Band 1. Bertelsmann Lexikon Verlag, Gütersloh, 360 ss. - Rote Liste Zentrum 2022. Artensteckbrief Ammendornfinger in Rote-Liste-Zentrum. - Rozwałka R., Stachowicz J. 2021. Catalog of spiders (Araneae) of the Lublin province. UKSW Scientist Publishing House, Warszawa, 271 ss. - Staręga W., Błaszak CZ., Rafalski J. 2002. Arachnida W: Głowaciński Z. (red.), Red list of endangered animals in Poland, ss. 133–140. - Varl T., Grenc D., Kostanjšek R., Brvar M. 2017. Yellow sac spider (Cheiracanthium punctorium) bites in Slovenia: case series and review. Wiener klinische Wochenschrift, 129: 630–633. - Wagner G. K, Saniec B. 2021. New locality of the European yellow sac spider Cheiracanthium punctorium (Villers, 1789) (Araneae: Cheiracanthiidae) in eastern Poland. Fragmenta faunistica, 64(1): 59–62. - Wolf A. 1988. Cheiracanthium punctorium – Portrait einer berüchtigten Spinne – Natur und Museum, 118(10): 310-317. - World Spider Catalog 2022 World Spider Catalog, version 23.5. Natural History Museum Bern.

Pajek leta 2023 Trnasti vrečasti pajek, Cheiracanthium punctorium (Villers, 1789)   Informacije Trnasti vrečasti pajek, Cheiracanthium punctorium (Villers, 1789), spada v družino dolgonogih vrečastih pajkov (Cheiracanthiidae). Ta družina pajkov po vsem svetu vsebuje 363 vrst, od tega se jih 35 pojavlja v Evropi. Devet vrst iz rodu Cheiracanthium se pojavlja v Sloveniji.   Razširjenost, življenjski prostor in ogroženost Trnasti vrečasti pajek je palearktično razširjen – od Evrope do srednje Azije. V srednji Evropi in Sloveniji je vrsta vezana predvsem na višinsko cono do 800 m nadmorske višine, ponekod jo najdemo tudi v višjih nadmorskih višinah (do 1000 m). V Sloveniji je vrsta pogosta predvsem na kraških travnikih. V splošnem se pojavlja predvsem v zeliščni in grmovni plasti toplih, odprtih rastišč, pa tudi na vlažnih mestih na malo rabljenih travnikih. V Sloveniji ne velja za ogroženo vrst, ponekod po Evropi pa je na lokalnih rdečih seznamih.   Opis Dolžina telesa vrste Cheiracanthium punctorium je pri samicah 10-15 mm, samci so nekoliko manjši in merijo 7,5-12 mm. Sprednji del telesa je zelenkasto rjav, včasih je lahko popolnoma oranžno rdečkast. Zelo močne in dolge helicere imajo rdečo bazo, strupnik ima črno konico. Bledo rumeno-zelenkast trebuh je pogosto opremljen s temno liso, ki lahko sega do sredine trebuha ali pa je sploh ni. Rumenkaste noge imajo črne konce. Prvi par nog je podaljšan, kar omogoča razlikovanje pajkov iz rodu Cheiracanthium od vrečastih pajkov iz rodu Clubiona.   Življenjski stil Ti pretežno nočni pajki ne gradijo mrež za lov plena. Svojemu plenu se prikradejo in ga premagajo s strupenim ugrizom. Zaradi svoje velikosti in močnih helicer lahko trnasti vrečasti pajek premaga tudi velike žuželke, kot so kobilice in bogomolke. Dan preživijo v kroglastih zatočiščih, večinoma v zelnati vegetaciji, v podrasti in pod kamni. Najdemo jih predvsem v neizkoriščenih odprtih biotopih, predvsem v visoki travi in ​​visokem grmovju, včasih tudi na gozdnih posekah, ledinah in travnikih ter ob robovih poti, jarkov in železniških nasipov. Sredi poletja skoraj odrasle samice zgradijo razkošne mreže v velikosti kokošjega jajca, prepletene s travnimi lističi, listi in stebli. Tik ob njej odrasli samci predejo svoja svilnata zatočišča. Ko samica spolno dozori, samec prebije zid med obema mrežama, nakar pride do paritve. V avgustu samica v svilnato vrečko izleže 80-300 jajčec. V tem obdobju zelo ostro in agresivno brani zarod – kot dojilja brani svoje otroke, kar je tej vrsti v nekaterih jezikih dalo splošno ime. V slovenščini »trnast« nakazuje dolg, tanek trn, ki ga imajo samci na koncu nog. Mladi pajki se izležejo 3-5 tednov kasneje, v obdobju od sredine septembra do začetka oktobra, zapustijo mrežo in prezimujejo v lastnih zapredkih, ki merijo približno 5 mm v premeru. Trnasti vrečasti pajki so aktivni večinoma v obdobju od junija do oktobra.   Strup Ta vrsta je dovolj velika, da lahko ugrizne ljudi, zlasti ko jo človek nenamerno stisne. Pa vendar so osebki te vrste zaradi skritega načina življenja običajno daleč od človeških bivališč, zato je ugriz razmeroma malo verjeten. Ugriz povzroči takojšnjo močno pekočo bolečino, ki doseže vrh v 5-20 minutah in lahko traja več ur. Intenzivnost bolečine primerjamo s pikom ose. Ugriz lahko povzroči simptome, kot so zmerna lokalna oteklina, rdečina, srbenje, slabost in rahlo povišana telesna temperatura. Nekrotične kožne spremembe se ne pojavljajo. Po potrebi se priporoča simptomatsko zdravljenje.   Podobne vrste Po izraziti barvi in ​​izraziti velikosti se trnasti vrečasti pajek precej dobro loči od njegovih sorodnih vrst v Srednji Evropi. V najboljšem primeru ga lahko zamenjamo s podobno velikimi vrstami iz družine dolgonogih vrečastih pajkov (Cheiracanthiidae).   Zakaj je bil trnasti vrečasti pajek izbran za evropskega pajka leta? Po eni strani predstavnik te družine pajkov še ni bil izbran, po drugi strani pa se ta vrsta razmeroma pogosto omenja v medijih, saj jo povezujejo tudi s primeri ugrizov in zato veljajo za medicinsko pomembno vrsto. Zelo pogosto pa so to le domneve, zato je še toliko bolj pomembno dokumentirati ustrezne primere in na splošno prikazati dejstva o tem pajku, da bi se izognili neutemeljenemu strahu.   Z izbiro pajka leta pa ne le postavljamo v pravo luč »manj priljubljeno« skupino živali in izpostavljamo ogrožene habitate – v tem primeru odprte suhe lege, kot so travniki, pašniki in stepske trave – ampak hkrati znanstveniki upamo, da bomo zbrali podatke trenutni razširjenosti vrste. S tem v mislih: uživajte v pajku leta in pomagajte pri dokumentaciji te vrste s poročilom o najdbi ali s fotografijo.   "Evropskega pajka leta" je izbiralo 84 arahnologov iz 27 evropskih držav. Izbiro usklajuje Prirodoslovni muzej na Dunaju, v sodelovanju z nemškim Arahnološkim društvom (AraGes) in Evropskim arahnološkim društvom (ESA).   Christoph Hörweg & Matjaž Gregorič